Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je torej padel. Padel je kljub temu, da so mu javnomnenjske raziskave napovedovale okoli 60-odstotno podporo. In padel je, kot se to na najrazličnejših volitvah in referendumih v Sloveniji pogosto dogaja, zato, ker tisti volivci in volivke, ki ne podpirajo desno političnih razlag, argumentov in logik, niso prišli na volišča. Zakon so torej pokopali natančno tisti volivci in volivke, ki so temu zakonu v javnomnenjskih raziskavah dajali svojo podporo.
Kar, povedano drugače, pomeni, da je zmagala tradicionalna slovenska politična kultura nevidnosti. Katere osnovna matrica je naslednja: jaz kot človek sicer imam mnenje in/ali stališče (ki ga izmeri na primer raziskava javnega mnenja), vendar pa to moje mnenje in/ali stališče nima nobenega političnega učinka, ker pač ne grem na volišče. Sploh ne volim. Sploh ne naredim tiste geste, koraka, poti, da bi moje privatno mnenje in/ali stališče postalo politično živa entiteta. Ker politično živa lahko v sistemu parlamentarne demokracije postane le in zgolj tako, da se pač odpravim volit. Če se ne, sam svoje stališče in/ali mnenje sicer imam. A je to družbeno neobstoječe. Obstaja torej sicer zame kot posameznika ali posameznico. Ne pa tudi za družbo kot celoto.
Zdi se, da je to nekak slovenski način. Nekakšna slovenska matrica. Ljudem zadošča, da imajo svoje mnenje in/ali stališče. Ni jim pa mar, da bi to njihovo stališče in/ali mnenje postalo tudi družbeno obstoječe. Da bi obstajalo tudi še za koga drugega kot zanje same. Še posebej se zdi to res, kadar bi njihova osebna mnenja in/ali stališča morala obstajati za družbo kot celoto.
Na tem mestu se ne morem spuščati v vzroke, zakaj je temu tako. A vzrokov je več. Kar je ključno – tudi z zornega kota referenduma o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja -, je to, da zaradi te logike pogosto o izidu volitev in najrazličnejših referendumov odloči manjšina Slovencev in Slovenk. Tista manjšina, ki je bolje organizirana. In ta manjšina je desno politično orientirana. Tvori trdo organizirano jedro desnega političnega in volilnega telesa. Ki se praviloma disciplinirano odzove. Na zahteve svojih političnih voditeljev. Ali slovenske katoliške cerkve.
Tako je bilo tudi tokrat. Tako je bilo to nedeljo.
Zato je tisto, kar se nam je včeraj zgodilo, nekaj bistveno širšega in pomembnejšega, kot je le nepodpora Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Zgodil se nam je dokaz, da je v Sloveniji ...
