Vesna V. Godina: Fabjanove domnevne zlorabe ali za medalje se vse potrpi

Ker dokler stvar ni dokazana na sodišču, je potencialni storilec nedolžen. In to ne glede na to, kaj se dogaja. Koliko ljudi ve za to, kar se dogaja. Koliko dokazov obstaja za to, da se je nekaj zgodilo. In koliko za to, da se nekaj ni zgodilo. Resnica je namreč stvar birokratskega procesa. In le tisto, kar se zgodi v tem birokratskem procesu, šteje. Je Resnica. Tudi če je ta Resnica povsem drugačna od tiste resnice, ki se je dejansko zgodila.

Seveda to veste. Seveda se vam je to že zgodilo. Verjetno več kot enkrat. Ali se vam morda dogaja. Zgodilo se je vsem nam. Gre za nekakšno splošno izkušnjo, da življenje ni fer. In da se je treba s tem pač sprijazniti. Kar gre nekaterim lažje od rok. Drugim pa težje. A konec koncev smo vedno krivi ali nedolžni, četudi nismo krivi ali nedolžni.

Pač odvisno od tega, kako poteka birokratski proces dokazovanja krivde. In kakšen je njegov konec. Nekako tako kot v Kafki. Tisti, ki smo bili spoznani za krive za reči, ki jih nismo nikoli naredili, verjetno delimo ta kafkovski občutek. Drugi, ki jim je dal birokratski postopek dokazovanja krivde prav, pa so zadovoljni. Oziroma zavzamejo držo: »Dokaži mi, če moreš!« Ko srečam takšne ljudi ...