Dr. Urška Košir: Si želimo zdravstva, ki privede do tega, da bolnik v odgovoru robota čuti več empatije kot v odgovoru zdravnika?

Lani sem imela priložnost predavati na poletni šoli o »Value-based healthcare« na Nizozemskem. Čeprav sem izziv z veseljem sprejela, priznam, da mi ni bilo lahko, saj so me organizatorji prosili, če lahko v svojem predavanju o zdravstveni pismenosti naslovim tudi temo umetne inteligence. Po kratkem uvodu sem se v temo poglobila s prirejenim citatom, ki ga internet pripisuje ameriškemu profesorju vedenjske ekonomije Danu Arleyu: “AI is like teenage sex: everyone talks about it, nobody really knows how to do it, everyone thinks everyone else is doing it, so everyone claims they are doing it.” (UI je kot seks med najstniki: vsi o njem govorijo, nobeden točno ne ve, kako naj se ga loti, vsak misli, da vsi okoli seksajo, zato vsak trdi, da to počne tudi on, op. a.)

Z nekaj smeha mi je uspelo pridobiti pozornost, in ob premoru počakala, da se je humor prelevil v razmislek. Želela sem si, da temo, ki je danes neizogibna, predebatiramo resno in konstruktivno - da se vprašamo, kje umetna inteligenca pomaga in kje je res ne potrebujemo.