Dr. Urška Košir: Kupila sem si uro, ki meri stres. Spravila me je v še večji stres.

Pred kratkim sem si kupila pametno uro. Eno sem že imela, a želela sem takšno, ki bi lepo pristajala tudi k lepšim oblekam. Malo bolj elegantno, manj športno. Drugi razlog za nakup je bil, da sem hotela boljši uvid v svoje parametre, da bi lahko začela naslavljati mojo usihajočo formo in postaviti baseline (izhodišče) funkcioniranja.

Moj notranji glas razuma je kar malo poniknil, vedela sem namreč, da potrebujem dopust, a kupiti novo uro je bila lažja odločitev. Pomislila sem na svojo nono, ki bi po potrebi le odspala na kavču. Zanjo bi bilo merjenje funkcij telesa verjetno norost.

Zadnja leta se je moj tempo v službi močno povečal. Ker sem vedno imela dovolj energije in bila tudi fizično v dobri pripravljenosti, sem odgovarjala na vsako žogo. Dokler nisem na neki točki žonglirala s premnogimi obveznostmi hkrati. Dobro vem, da to vodi v bolezen. Videla sem, kako je teža obveznosti začela najedati telo. Spanec se je slabšal, z njim pa vse kar sodi zraven. Nova ura je zato delovala kot majhna nagrada za vsa moja prizadevanja. Kot Tamagoči, ki smo jih imeli v mladosti. Nekaj, s čimer sem si naložila še dodatne odgovornosti, a pod pretvezo, da dajem sebe na prvo mesto. Izhodišče, sem si rekla. Postavim izhodišče in spremljam napredek, ki je zagotovo pred mano. Produktivnost in rast, tako kot na trgu!