Zato zdaj ne pišem kot doktorica veterinarske medicine ali doktorica znanosti, ampak kot poklicna zagovornica in predstavnica onkoloških bolnic in bolnikov.
Ko so mi pri 26 letih postavili diagnozo rak dojk, nisem imela pojma, kaj me čaka. V trenutku so se vsi moji načrti spremenili. V bolnišnici sem se velikokrat počutila, kot da sem iz drugega sveta – večina bolnic je bila od mene trideset let starejša. Rak dojk pri ženskah, mlajših od 30 let, je na srečo redka bolezen, večina bolnic je še vedno starejših od 50 let. Namesto da bi razmišljala o karieri, potovanjih in prihodnosti, sem se spraševala, kako bo moje življenje potekalo v naslednjem letu. Kaj bo z mojim telesom? Ali bom dočakala 40. rojstni dan?
Ta izkušnja me je spremenila. Močno je vplivala tudi na mojega partnerja in moje bližnje. Čeprav sem se na začetku tej »ideji« upirala, sem si s časom priznala, da me je res. Ne samo kot posameznico, temveč tudi kot članico skupnosti, ki se bori za boljši jutri za vse, ki jih rak dojk ali rak rodil tako ali drugače zaznamuje. In to je danes moje poslanstvo.
Zdravljenje raka dojk je od moje diagnoze zelo napredovalo, danes verjetno ne bi prejela iste terapije, kot sem jo takrat, saj je današnja terapija bistveno bolj prilagojena vsaki posameznici. Očitno je delovala tudi tista, »ta stara«. Zdravljenje je pustilo posledice ...
