Jutra imam rada. Prvi dih dneva, ko hiša še molči in svetloba počasi polzi čez kuhinjsko mizo. Ko s prsti leve roke objamem toplo skodelico in za nekaj minut ni treba ničesar storiti. Samo sem. Samo diham. Samo poslušam tišino, ki mehko sede name. In v tej tišini včasih pridejo spomini. Na jutra, ki niso bila nežna. Na dneve, ki so se začeli s težo v prsih. Na trenutke, ko sem sedela na istem stolu, s prav tako kavo v rokah, pa nisem vedela, kako bom zmogla naslednjo uro, kaj šele dan.

Milost

Zlom pride tiho. Ne potrka. Samo naseli se. In potem, skoraj neopazno, pride še nekaj drugega. Milost. Ne v velikih razodetjih. Ne v dramatičnih preobratih. Pride v drobcih. V ljudeh. V trenutkih, ki jih zlahka spregledamo, če gledamo prehitro. Nekdo, ki ostane malo dlje. Sporočilo sredi dneva: »Mislim nate.« Topel pogled čez mizo. Roka, ki se za hip dotakne tvoje ...