Temveč zato, ker smo razvili nekaj učinkovitejšega: vtis, da vemo. Vtis je hitrejši. Udobnejši. In v dobi algoritmov tudi lepše zapakiran.

Algoritem ne preverja

To ni nova človeška slabost. Govorice so obstajale vedno – na tržnicah, v pisarnah, razredih, med sosedi. Toda nekoč so imele svoje naravne meje. Doseg. Čas. Nekoga, ki je vedel več in je rekel: Počakaj, to pa ne drži. Danes teh meja skorajda ni več. Algoritem ne preverja, ali je informacija resnična. Preverja le, ali je zanimiva. In kar je zanimivo, postane vidno. Kar je vidno, postane pogosto. Kar je pogosto, začnemo sčasoma razumeti kot resnično.

Temu rečemo informacijska doba. Toda obilje informacij še ni znanje. To je razlika, ki jo vse pogosteje izgubljamo.

Bližnjica ni cesta

O umetni inteligenci danes razpravljajo vsi. Napovedi, scenariji, recepti. Toda večina tega, kar kroži, niso analize, temveč odmevi. Govorice, zavite v jezik stroke. Mnenja, preoblečena v analize. Občutki, ki jih imenujemo uvidi.