Pred časom sem se testno prijavila na delovno mesto v mednarodni organizaciji. Vedela sem, kako deluje sistem: optimizirane ključne besede v življenjepisu, pravilna struktura, dovolj »algoritemsko prijaznega« besedila. Algoritem me je spustil naprej. Sledil je videointervju brez sogovornika/-ce – samo kamera, vprašanja in tišina. Odločila sem se, da ne bom odgovarjala po priporočenih vzorcih. Čez čas je prišlo sporočilo: nisem bila izbrana. Brez razlage. Brez imena. Brez človeka na drugi strani.

To ni le zgodba o enem kadrovskem postopku. To je zgodba o tem, kako se je v zadnjih letih spremenila komunikacija – tiho, a temeljito. Umetna inteligenca tega premika ni povzročila. Ga je pa razgalila.

Algoritmi niso nevtralni

Ena od sogovornic pri intervjujih za doktorat je povedala brez ovinkarjenja: »Algoritem je omejen že zaradi tega, ker ga praviloma pišejo mlajši, beli moški brez skrbstvenih obveznosti.« Sistem ni programiran za diskriminacijo, ampak je naučen na podatkih iz sveta, v katerem je bil mož tisti, ki je bil zaposlen. In ta svet reproducira. Ne zato, ker bi kdo to nameraval. Ampak zato, ker nihče tega ni opazil – ali ker tistim, ki so sistem pisali, ni bilo treba.