Moški so v notranjem krču. Ženske pa – samostojne, sposobne, samozadostne – vstopamo v svet, kjer si same kupimo prestiž, same ustvarimo varnost, same prenašamo breme in milino.

A nekaj ob tem tiho razpada: občutek usklajenosti. Ples dvojine. Polarnost, ki je nekoč pela.

Razpoka, ki skeli – preveč

Strta ženskost, strta moškost? In v tej razpoki vznikne vprašanje, ki ga ni več mogoče potisniti na rob zavesti: kaj sploh pomeni biti ženska – v času umetne inteligence, programabilne identitete in visokofunkcionalne izolacije? Kaj pomeni biti moški? Kako preplesti oba principa v harmonično celoto, brez izgubljanja pristnih odtenkov?

Sodobni moški se sprašuje, ali sme ponuditi roko, ne da bi bil obsojen za patriarhalnost. Ali sme biti zaščitniški, ne da bi bil razglašen za invazivnega? Ali še sme stati pokončno – in če ja, kako? In zakaj?

V njem domuje »strta moškost«, razpokani vzorec, ki ne najde več pravega ritma. Želi si biti dober, prisoten, nežen, a ne ve več, kdaj je dovolj, kdaj preveč in kdaj prepozno.

In v ženski? V njej kljuva »strta ženskost«– pretrgana nit do tiste mehke, intuitivne, skrivnostne plati, ki je bila prepogosto pozabljena, ker je morala preživeti, graditi, braniti.

Oba sta ranjena. On in ona. V istem času. V istem prostoru. Brez zemljevida.

In vendar – obstajajo ...