Tisti dih, presunljiv pogled. Tu, v opoju ljubezni, živosti, nepremagljivosti, je svet živih oblik, ki se stapljajo druga v drugo. Iskanje dotikov, stikov, prepleta strasti in igrivih trenutkov, ki naj se nikoli ne končajo. To so želje vseh zaljubljencev, ki se jih dotakne dih boga Erosa, ko vanje pretoči neskončnost hrepenenja, ki poganja svet neutrudljivega iskanja. Po enosti, po tistem večnem. Zares vedeti, da smo nekomu vse, je lepo, mar ne?

Februar, mesec ljubezni. Tako pravijo izložbe, oglasi in algoritmi. Vse je v znamenju iskre, ognja, kemije tistega nečesa več, brez česar naj bi bilo razmerje le bleda vaja v bližini. Ljubezen naj bi se prižgala hitro, močno in vidno. In če ne zagori v totaliteti, je, kot da se ni zgodilo nič.

Pa vendar življenje pogosto govori drugače. Jezikov ljubezni je mnogo, kot je tudi barv strasti, od telesne do dušne, čutne in etične. In ogenj se z leti daruje drugače; intenzivnost se spreminja, od vročice, ki ožge dušo in rani, do prijetne topline, ki greje in greje. Tako kot se učimo o svetu in ljudeh, se tudi o ljubezni, spolni strasti in energiji, o kateri modreci pravijo, da je sveta.

Ko bližina obstane

Kar se tiče ljubezni, je zares včasih prav vse na mestu. Pogled. Bližina. Vonj. Čas. Okoliščine. Privlačnost, celo želja, ki ne popušča. A kljub vsemu se ogenj ne zaneti. Iskra ne preskoči. Ne zagrabi v drobovju, da bi prepričala razum, ki sicer najraje hodi po uhojenih poteh. Bližina obstane tik pred spojem strasti, kot dih, ki se ustavi v mrzlem jutru, preden se pretoči v zvoke besed. Ostane tišina, izpraznjena, a polna vprašanj.