Redko srečamo človeka. Pogosteje srečamo lastno predstavo o njem. Pa ne zgolj o njem. Tudi o svetu, globljih konceptih, kot so vprašanja dobrega in zlega ter zlasti pravičnega in poštenega.

Nekdo nekaj reče. Preprosto, skoraj nevtralno. A v nas se morda sproži odziv – nelagodje, mogoče obramba ali zgolj tiha prizadetost. Ne zaradi besed samih, temveč zaradi pomena, ki smo ga v tistem hipu zaznali ali pripisali. V tem drobnem zamiku med izrečenim in doživetim se razpre ves svet, svet projekcij, individualnih koreografij, hotenj in stremljenj, ki se bleščijo na površju.

Pripisovanje lastnih vsebin drugemu

V psihoanalitični tradiciji projekcija pomeni pripisovanje lastnih vsebin drugemu – pogosto tistih, ki jih sami težko sprejmemo. A sodobni človek ne projicira le tistega, česar se sramuje. Projicira tudi svoje hrepenenje, svoje ideale, svoje strahove in nedokončane zgodbe. V tem smislu projekcija ni več zgolj obrambni mehanizem, temveč osnovni način, kako sploh zaznavamo svet. Kot lucidno ugotavlja sodobni mislec in zdravnik Gabor Maté, se ne odzivamo le na to, kar se zgodi, pač pa z vidika naših notranjih pomenov slikamo svet in ga dojemamo kot takega.