Danaja Lorenčič: Zato potrebujemo ženske, kot so bile Slavenka, Vedrana, Milena in Dolly

Letošnje poletje so zaznamovala slovesa velikih žensk. V tednih, ko so druga za drugo odšle Slavenka Drakulić, Vedrana Rudan, Milena Zupančič in Dolly Parton, je v meni znova in znova odmevala misel Irene Štaudohar: »Ženske se največ naučimo iz življenja drugih žensk.«

Ta citat se me je močno dotaknil tudi zato, ker sem se večino življenja učila iz življenj moških, čeprav si tega nisem želela. Moški pogled na svet ni bil nekaj, s čimer bi se lahko poistovetila, po čemer bi se lahko orientirala in zgledovala. A sem kljub temu v šolskih klopeh ubogljivo poslušala, kako svet spreminjajo pripadniki domnevno močnejšega spola.  

Učili smo se o zmagovalcih, ki pišejo zgodovino, o briljantnih znanstvenikih in izumiteljih ter njihovih revolucionarnih idejah, o sociologih, ki so analizirali družbo, in psihologih, ki so razlagali človekove misli, čustva in vedenje. Poslušali smo o diktatorjih, ki so pobili na milijone ljudi. Brali smo dela filozofov, da bi lahko razvijali sposobnost kritičnega razmisleka. Deklamirali pesmi priznanih slovenskih pesnikov in brali klasike svetovne literature.

Seveda mi to znanje ni škodilo. Niti slučajno! Pravzaprav sem še danes hvaležna, da sem se izobraževala v časih, ko se nismo učili s pomočjo umetne inteligence. Ko smo brali knjige namesto citatov na družbenih omrežjih. In ko nismo razpravljali o tem, ali je Zemlja ravna.

Pa vendar mi nekaj ni dalo miru. »Kje so bile ženske?« sem si razbijala glavo. »Pa saj nismo mogle vse rojevati, skrbeti za dom in družino,« sem se jezila.

Pri slovenščini, ki je veljala za enega od mojih najljubših predmetov, sem se spraševala, zakaj nikoli ne beremo knjig ženskih avtoric. Zakaj smo morali brati Voranca, Zofke Kveder pa ne? Zakaj smo brali Fitzgeralda, Goetheja, Puškina, Flauberta, medtem ko Sylvie Plath, Virginie Woolf, Jane Austen, Emily Brontë nismo omenili niti z besedo? Podobno je bilo tudi pri drugih predmetih. Žensk ni bilo skoraj nikjer.

Izobraževalni sistem nam je že od malih nog sporočal, da so vse omembe vredne stvari ustvarili, dosegli in naredili moški. Čeprav je – ironično – obvezno šolanje uvedla ženska. (Nadvojvodinja Avstrije, kraljica Ogrske in Češke, edina ženska vladarica habsburških dednih dežel – Marija Terezija.)

Ideja, da so bili geniji moški, čeprav je genialnost ženskega spola, mi je bila tuja. Nikakor se nisem mogla sprijazniti s tem, da mi bodo svet, družbo in odnose v njej razlagali samo moški.

Pogrešala sem ženske glasove. Zato sem jih iskala v glasbi, filmih, gledališču, literaturi … In jih tudi našla. Zanimala me je namreč ženska perspektiva. Zanimala so me življenja žensk – njihovo delo, talenti, bitke, ideje, vrednote, prepričanja ... Želela sem vedeti, zakaj in kako so si nekatere izborile prostor pod soncem.

Navdihovale so me ženske, ki so premikale meje našega sveta. Ženske, ki se niso trudile ugajati za vsako ceno, ampak so jasno in glasno izražale svoja stališča. Zanimale so me ženske, kot so bile Slavenka, Vedrana, Milena in Dolly.

Občudovala sem prav vsako od njih, ker so bile pogumne in dovolj drzne, da so sledile svojim sanjam. Ker so bile genialne, inteligentne, zveste sebi, svojim vrednotam in prepričanjem. In ker so vse, kar so dosegle, dosegle same – z izjemnim talentom, poštenim delom in trudom.

S svojim zgledom so številnim ženskam kazale, kako pomembno je, da si ekonomsko neodvisna; da odkrivaš in razvijaš svoje talente. In da NIKOLI ne pozabiš na druge. Svoje talente in glasove so uporabljale, da bi govorile o temah, ki jih je družba potiskala na stran. Da bi rušile predsodke in tabuje, opozarjale na krivice in zagovarjale pravičnost. Pokazale so nam, kako diši svoboda. Ker so govorile in razmišljale tako, kot so želele in nam s tem sporočale: »Tudi vam je to dovoljeno!«

Učile so nas, kako biti ženska v svetu, ki mu vladajo moški. Kako se ne ukloniti in molčati, ko je to najlažje storiti. Kako razmišljati s svojo glavo namesto slediti čredi kot ovca. Pokazale so nam, kaj vse zmore ženska, ki ne dovoli, da ji kdorkoli prereže peruti.  

Kako bogata zapuščina! Koliko lekcij so nam predale.

PREBERITE ŠE -> Dr. Vesna V. Godina: Zato je bila Milena Zupančič zame tako izjemen človek

Ko sem v mladosti prek knjig, glasbe in umetnosti spoznavala ustvarjalne, nepozabne, neuklonljive, močne ženske, sem se spraševala, ali se take že rodijo ali pa to postanejo. In upala, da velja slednje. Ker bi to pomenilo, da tudi mlada, pridna, prestrašena dekleta lahko odrastejo v neustrašne, vsemogočne ženske, ki jim ni pomembno, da so všečne, ampak načelne, sočutne in zveste sebi.

Toda zagotovo je precej lažje odrasti v žensko, ki misli s svojo glavo, zna reči NE in opozarja na družbene krivice, če imaš dobre vzornice. Če se ne zgleduješ po Kylie Jenner in drugih spletnih vplivnicah, ampak po ženskah, kot so bile Slavenka, Vedrana, Milena in Dolly, ki so nam utirale pot in vzpostavile nove prostore svobode. In to v časih, ki ženskam niso bili niti najmanj naklonjeni. (Čeprav … Kateri pa sploh so?!)

Tudi mlajše generacije bi morale vedeti, kaj vse so naredile, ustvarile in dosegle. Za kaj so se zavzemale, v kaj so verjele in koliko so tvegale. Želim si, da ne bi bilo pozabljeno:

- kako pogumna je bila Dolly Parton, ko je leta 1968 (!) v pesmi Just Because I'm A Woman prepevala: »Moje napake niso večje od tvojih, samo zato, ker sem ženska«, da bi opozorila na dvojna merila, ki jih doživljajo ženske,

- kako pokončno držo je imela Slavenka Drakulić, ki so jo ožigosali kot čarovnico in državno sovražnico, ker je med prvimi v Jugoslaviji govorila o feminizmu in v času vojne na Hrvaškem ostro kritizirala podivjani nacionalizem. A kljub temu je niso mogli zlomiti in utišati, saj ni nehala pisati in govoriti o grozotah vojne, sprevrženih dejanjih vojnih zločincev, o sistematičnem nasilju, ki so ga občutile ženske, o feminizmu, telesu, staranju in bolečini …

- kako načelna je bila Vedrana Rudan, ki je brez zadržkov kritizirala politiko, cerkev, patriarhat, kapitalizem in se zavzemala za pravice žensk, čeprav je bila tarča žaljivk, nekajkrat pa je zaradi izražanja stališč celo izgubila službo,

- kako lucidna in pristna je bila Milena Zupančič, ki je brez olepševanja govorila o stvareh, ki bi jih marsikdo raje zamolčal, pa naj je šlo za politiko, odnos do umetnosti ali smrti. Kljub temu da je bila ena najbolj priznanih in slavnih slovenskih igralk, ni bila niti malo vzvišena, ampak je bila dokaz, da so največji ljudje najbolj preprosti. Kar sem spoznala, ko sem pred desetimi leti delala z njo intervju.

Izguba velikih žensk je gromozanska izguba za celotno družbo. Ker niso bile le izjemne umetnice, temveč izjemne osebnosti. V družbi, kjer je vse več grobosti, nasilja, razhajanj in nasprotovanj, so nam pokazale, kako pomembno je graditi, namesto rušiti. Povezovati namesto razdvajati. Pomagati namesto škodovati.

Vsaka od njih nam je dala dragoceno popotnico in neprecenljive lekcije, ki bodo zadoščale še za prihodnje generacije. A vprašanje je, ali jih bodo slišale. Čeprav bi bilo to nujno.

V svetu, ki mu vladajo arogantni nasilneži, kot je Trump, in prosperirajo brezbrižneži, kot so Bezos, Musk in Zuckerberg, bolj kot kadarkoli potrebujemo ženske glasove. Grozno je namreč živeti v družbi, kjer so ženske vse bolj utišane, zreducirane na objekte, zasramovane, podvržene ustrahovanju in grožnjam, kadar se oglasijo. Strašljivo je v takem okolju vzgajati hčerko.

PREBERITE ŠE -> Spominjamo se Dolly Parton: Le nekaj dni pred smrtjo je še govorila o svojih načrtih

Pa vendar obstaja upanje. Vidim ga v dekletih, ki niso pasivna in se izobražujejo. Vidim ga v mladih ženskah, ki niti pomislijo ne, da so na svetu zato, da bodo stale v senci »svojega« moškega. Vidim ga v ženskah, ki berejo, pišejo, ustvarjajo, raziskujejo. Vidim ga v ženskah, ki ne plujejo s tokom in samo kimajo, ampak se znajo postaviti zase, obenem pa opazijo in se borijo za vse, ki so v slabem položaju.

Vidim ga v ženskah, ki se borijo za boljši, pravičnejši svet. Vidim ga v glasnih, neustrašnih, drznih in samosvojih ženskah, ki rušijo predsodke, se zoperstavljajo nasilju in sovraštvu. Vidim ga v ženskah, ki stojijo na ramenih velikank, kot so bile Slavenka, Vedrana, Milena in Dolly.