A brez skrbi! Nisem postala učiteljica, zato je strah, da je slovensko šolstvo v takšni krizi, da lahko poučuje že vsak, odveč. In tudi na doktorski študij se nisem vpisala.
Šla bom v prvi razred osnovne šole. No, vsaj po odzivih okolice sodeč. Formalno se bo sicer vpisala moja prvošolka, a ves svet se obnaša, kakor da gre v šolske klopi celotna moja družina.
Še preden se je končalo vrtčevsko leto, poslušam stavke s podobnim sporočilom: »Zdaj gre zares. V šolo greste!«. Na nekem pikniku so mi, preden sem se dobro usedla, namesto s hrano postregli z informacijo: »Še X dni do pouka! Izkoristite, ker bo potem konec luštnega!« Pri čemer ni zanemarljivo, da so tovrstne pripombe izrečene s takšnim tonom, kot da gre otrok na devetletno služenje zaporne kazni v Venezuelo, ne pa novim dogodivščinam in znanju naproti.
Cinik v meni je ob tem pomislil, da v Sloveniji ljudem ne povzroča težav le raba dvojine, temveč tudi množine. Ker nikakor nisem razumela, zakaj GREMO v šolo vsi v družini, če jo bo obiskoval le otrok. A bolj, ko se bliža prvi šolski dan, bolj jasno mi postaja, zakaj domneva, da bomo v šolo hodili tudi starši, ni iz trte izvita.
Čeprav sem do nedavnega mislila, da je prvi šolski dan poseben dan za otroke, sem kaj kmalu odkrila, da je to pomembna prelomnica predvsem za starše.
Začelo se je že julija z radovednostjo drugih mamic in sorodnic, katere obšolske dejavnosti bo imela moja hči – kakor da je od tega odvisna kakovost NJIHOVIH življenj. Ko sem pojasnila, da največ eno, a še to ne, če se bo izkazalo, da je preveč zanjo, sem bila deležna očitajočih pogledov, kot da sem razglasila, da bom odprla profil na Onlyfans.
Nato je sledilo zasliševanje, če se bo učila tudi nemščino. »Ne, ker je že to, da se učijo en tuj jezik v prvem razredu, po mojem mnenju več kot dovolj,« sem odvrnila, čemur je sledilo zgražanje ...
