Danaja Lorenčič: Zato je podoba, ki nam jo slikajo tradwives, za večino žensk povsem nedosegljiva

Neki večer, ko sem bila izžeta kot stara kuhinjska krpa, sem med skrolanjem po Instagramu naletela na izjavo, ki mi je dvignila pritisk bolj kot jutranja doza kofeina. Zvenela je namreč, kot tista zimzelena viža Žena naj bo doma, čaka naj na moža …

Lahko bi seveda vklopila pamet in izklopila telefon. Ampak moji prsti so spet prehiteli možgane, zato sem zašla na čudna pota. In pristala v svetu tradwives (tradicionalnih žena).

Gre za spletni fenomen, kjer ženske v cvetličnih oblekah, s popolnimi pričeskami in urejenimi nohti, promovirajo tradicionalno delitev vlog v družini, idealizirajo življenje iz petdesetih let prejšnjega stoletja in glorificirajo tradicionalne predstave o gospodinji. Med največje dosežke pa štejejo to, da so se odpovedale študiju in karieri, da bi se lahko posvetile gospodinjskim opravilom, vzgoji otrok. In možu, ki so se mu (finančno) podredile.

Medtem ko s širokimi nasmeški molzejo krave, meljejo moko za pripravo domačih testenin, kuhajo marmelade in pečejo pite, opevajo patriarhalno družinsko strukturo ter v isti sapi delijo nasvete o tem, kako skrbeti za svojega dragega. (Če povzamem: nekako tako, kot da skrbite za nebogljenega, tristo šest mesecev starega dojenčka.)

»Bodi največja oboževalka svojega moža,« pravi ena od najbolj znanih tradwives, bivša balerina Hannah Neeleman, ki z možem in osmimi otroki živi na kmetiji v zvezni državi Utah, ter ima več kot deset milijonov sledilcev na Instagramu.

Za tradwives je služiti možu smisel življenja. Feminizem prekletstvo, ki ženske sili, da delajo izven udobja varnega doma. Zakonska zveza pa nova oblika svobode, in ne novodobno suženjstvo.

A da nekaj razčistimo: tradwives niso sodobna različica naših starih mam. Razen če je vaša stara mama, medtem ko je na kolenih loščila parket, nosila svilen trak v sijočih, mehko valovitih laseh in imela brezhibno urejene dolge nohte, čeprav je delala na vrtu. Pa niti ene same gubice. Kajti za tradwives je estetika tako pomembna, kot je bil za naše stare mame šporhet na drva.

Ko sem buljila v profile sodobnih tradicionalnih žensk, ki srhljivo spominjajo na tiste iz filma Stepfordske ženske, me je preplavila mešanica začudenosti, zgražanja in slabosti. Toda nekaj je bilo na njih, da nisem mogla umakniti pogleda … Vse je bilo tako čisto, brezskrbno, mehko in estetsko.

Predvsem pa svetlobna leta oddaljeno od moje realnosti. Življenje tradwives je namreč, kot cvetoče polje, moje pa kot njiva, po kateri je klestila toča.  

PREBERITE ŠE -> Dobre, normalne ženske želijo ostati doma

Ona se, medtem ko skrbi za moža in otroke, počuti kot »žena, majka, kraljica,« jaz pa kot »žena, majka, služkinja«. Medtem ko ona v beli kuhinji, ki je tako čista, da bi lahko v njej operirali na odprtem srcu, z eno roko vsa srečna mesi kruh, z drugo pa pripravlja domače kosmiče za otroke, je zame osebna zmaga že to, da se ne urežem v prst med odpiranjem konzerve. In da ne doživim živčnega zloma vsakič, ko se mi kaj ponesreči v kuhinji, ki jo doživljam kot bojišče, ne pa kot oazo miru.  

Zanjo je bistveno vprašanje, kako najti popolno razmerje med biskvitom in kremo. Jaz pa si razbijam glavo z večno dilemo, kako zaslužiti dovolj za preživetje.  

Kajti v njeni galaksiji ni neplačanih položnic. Šefa, ki ne verjame v pravico do odklopa ali mobing. Stresa zaradi zamujenih rokov. Neskončno dolgega seznama nujnih delovnih zadolžitev. In pošte s FURSA, ob kateri človeku zaledeni kri v žilah.

Njena poglavitna skrb je, da vsak večer pričaka moža s koktajlom v eni roki in z jabolčno pito v drugi. Moja pa, kako naj se kloniram, da mi bo uspelo postoriti vse (in to že včeraj!).

Toda pri fenomenu tradwife ne gre le za to, da življenje posvetiš možu, otrokom in gospodinjstvu. Temveč za premišljen poslovni model. Kar je največji paradoks. Tradwives, ki oglašujejo vrnitev v kuhinjo (in v leto 1950) ter popolno odvisnost od moškega, so v resnici uspešne podjetnice in vplivnice, ki s svojimi vsebinami na družbenih omrežjih mastno služijo.

Prodajajo tečaje o tem, kako postati popolna gospodinja, čeprav imajo zaposleno osebno asistentko in varuško; oglašujejo prehranska dopolnila, aparate za mletje lastne moke in naravno kozmetiko, s katero vam zagotavljajo sijoč in mladosten videz (čeprav so same redne uporabnice botoksa in polnil). In promovirajo idejo, da je najboljša stvar, ki se lahko ženski zgodi, ta, da se neha izobraževati, opusti kariero in se podredi možu. Čeprav so same prav iz oglaševanja “podrejenosti možu” zgradile kariero. Udobnega življenja jim torej v resnici ne omogoča le mož, temveč sledilke, ki kupujejo njihove izdelke.

Ob vseh teh podobah eteričnih žensk, ki pečejo kruh z drožmi, medtem ko se njihovi otroci (ki so jih rodile doma) pridno igrajo, one pa vse blažene sporočajo svetu, da je »vrnitev za štedilnik vrhunec ženstvenosti,« sem se vprašala, ali gre res za vrnitev k tradiciji ali pa za beg pred nemogočimi zahtevami kapitalizma, kjer skušamo doseči vse, čeprav smo izžete?

Vračanje v tradicionalne vloge, kjer so moški sodili v javno, ženske pa v zasebno sfero, lahko sicer razumemo kot poskus obvladovanja kaotičnega sveta, v katerem dom za nekatere predstavlja varno zavetje.

A podoba, ki nam jo slikajo tradwives, je za večino žensk povsem nedosegljiva. (Redkokatera slovenska družina lahko ob vedno višjih življenjskih stroških preživi z eno plačo). Predvsem pa škodljiva.

Spodbujanje žensk, naj se podredijo moškemu in odpovejo finančni neodvisnosti, je nevarno, saj je zaradi intimnopartnerskega nasilja dom za številne ženske po svetu nevaren in celo smrtonosen kraj. Ženska namreč vedno mora imeti odprte možnosti za izhod iz odnosa in samostojno življenje – kajti brez tega ni izbire, brez izbire pa ni svobode. 

PREBERITE ŠE -> Danaja Lorenčič: Prekleto, saj nisem Gwyneth Paltrow!

Fenomen tradwives ženskam jemlje moč. Glas. In izbiro. Zato idealiziranje časov, ko ženske niso imele pravic, in opevanje življenja tradicionalne žene, še zdaleč ni nedolžno. 

Četudi gre za kljubovanje ideji, da mora ženska doseči vse, in umik pred neizprosnim trgom dela, kjer se ženske še vedno soočajo s strukturnimi neenakostmi, je ta fenomen nepotreben in nevaren korak nazaj. Ker ne gre za vrnitev v preteklost, kjer je bilo življenje preprosto in harmonično. Temveč v tisti čas, ko je bilo nasilje v zakonu pogosto družbeno sprejemljivo in celo dovoljeno.