Danaja Lorenčič: Volitve so postale ideološki Temu

Naporno je spremljati javna politična obračunavanja, ki presegajo mejo dobrega okusa. Do grla sem sita jumbo plakatov, ki so polni sovraštva, saj me je vedno znova groza, ko me otrok vpraša, kaj piše na njih. Pa tudi v telefon ne morem več brezskrbno buljiti, ker mi algoritem (ki očitno ne ve, kaj hočem) vse pogosteje pokaže video vsebino kakšnega politika, ob kateri ne vem, ali bi jokala, se smejala ali kričala.

V predvolilnem obdobju se mnogi politiki obnašajo kot spletni vplivneži, ki nabirajo všečke in sledilce, ne pa kot ljudje, ki naj bi vodili državo. In obenem pričakujejo, da jih resno jemljemo.

Namesto da bi se osredotočali na predstavitev programskih izhodišč, tekmujejo v tem, kdo je boljši v oglaševanju in prepričevanju potencialnih volivcev. Seveda razumem, da se politika mora prilagajati potrebam javnosti. Toda do neke mere. V naši državi je namreč 1.698.352 volilnih upravičencev. Si predstavljate, da bi skušali tisti, ki bodo vodili državo, dejansko ugoditi vsakemu posamezniku posebej?

A ob poplavi predvolilnih obljub se zdi, da počnejo prav to. Zadovoljevati vse okuse in kaprice. Volitve so postale ideološki Temu, prilagojen potrebam individualnega potrošnika. Politiki nam obljubljajo toliko različnih rešitev in ukrepov, da se sprašujem, ali programe svojih strank dopolnjujejo vsak dan sproti, na podlagi pogovorov z ljudmi, ki jih srečujejo v vsakdanjem življenju, in ne s pomočjo strokovnjakov in delovnih skupin, ki pripravljajo konkretne ukrepe in rešitve.

Obljubljajo nam celovito davčno reformo, nižje davke, višje plače, dvig produktivnosti, rešitev krize v zdravstvu. Obljubljajo nam odpravo obveznega cepljenja, izstop iz Svetovne zdravstvene organizacije, davčne počitnice za nova podjetja, varnost in red ... In še bi lahko naštevala, saj v naši državi za »vsako težavo stranka raste«.

Toda zatekanje k populizmu in številnim obljubam, ki jih še Božiček ne bi mogel izpolniti, (še) vedno deluje. Predvsem pri tistih, ki volijo v skladu z logiko »važno, da je meni v redu.« In iščejo očeta naroda, ki bo poskrbel zanje.  

PREBERITE ŠE -> Dr. Urška Košir: Zakaj bogati živijo dlje?

Voliti v skladu s prepričanjem, ki temelji zgolj na zadovoljevanju lastnih interesov, zveni nekako tako: »Če mi kdo obljublja višjo plačo in nižje davke, da bo ostalo več v denarnici, je to moj človek. Kaj to pomeni za samozaposlene, pa me prav nič ne briga.« Spet drug razmišlja drugače: »Samo da povečajo penzije, pa bom volil zanje. Kakšen svet bomo zapustili zanamcem in kaj bo z okoljem, ni več pomembno.«

Tretji presoja takole: »Naj mi že spravijo spred oči te tujce, ki jih je vedno več!« Kje bodo naši gradbinci, industrialci in gostinci dobili delovno silo, ki naj bi skrbela za ustrezno rast BDP, pa se ne sprašuje. Kaj šele, da bi se vprašal, zakaj nekateri zapustijo svojo domovino. Za kaj takega je namreč potrebna empatija. 

Skratka, saj razumete logiko. Gre za to, da se obnašaš kot mali absolutist, ki pravi: »država, to sem jaz.« Pa nisi absolutist, temveč zavedeni individualist.

Vsak bi torej imel pravice, ne pa odgovornosti. Ker ni več pomembno skupno dobro, temveč le moje dobro. Če pa slučajno razmišljaš altruistično in zagovarjaš blaginjo za vse, tudi za ceno lastnega neugodja, si čuden.

Kako si sploh upaš pomisliti, kaj vse te silne, z neoliberalno ideologijo prepojene, obljube pomenijo za deprivilegirane, za tiste, ki živijo pod pragom revščine ali magari za generacije, ki prihajajo za nami?! Potem si takoj označen za socialista, kar je izrečeno s takšnim tonom, kot da gre za najhujšo kletvico.

Ob tem se seveda sprašujem, kdaj natanko je postalo družbeno sprejemljivo oziroma celo pohvalno, da misliš samo na svoje interese, medtem ko ti je čisto vseeno, kaj tvoj boljši družbeni položaj pomeni za nekoga drugega.

Mah, saj v bistvu vem. Ampak ko se spomnim, kako smo z odprtimi rokami sprejeli kapitalizem in utrli pot neoliberalizmu, ki se je zasidral v sistem, me stisne. Ker smo se znašli v družbi, kjer človek ni več vrednota niti na papirju. 

PREBERITE ŠE -> Ksenija Benedetti: Delavec ni strošek in božičnica ni nobena miloščina

Strah me je volitev, priznam. Če bomo vsi volili po principu »važno, da je meni v redu«, bomo namreč živeli v shizofreni, še bolj individualizirani družbi, kjer bo nekaj dobro zate, nekaj zate. A še zdaleč ne za vse.

Si to res želimo?