Danaja Lorenčič: Štirideseta so nova dvajseta (če verjameš v samoroge in botoks)

Pred rojstnim dnevom, ki ga običajno izkoristim za notranjo inventuro, sem pomislila, da mi sploh ne gre tako slabo. Če seveda odmislim stanje na bančnem računu. Ampak veselila sem se prehitro. Namesto davčne sem fasala lepotno inšpekcijo.

Nekdo me je nič kaj prijazno opomnil, kako bi morala zgledati pri triinštiridesetih. In jasno namignil, da nisem videti kot ženska, ki je nekaj vložila vase. Pri čemer za naložbo vase v teh časih menda šteje vbrizgavanje botoksa in polnil, pa malo silikona tudi ne škodi.

Pripomba, da bi moj fris moral razglasiti osebni stečaj, me je zaskelela bolj kot bi me najbrž injiciranje botoksa. No, ampak njen učinek je bil boljši, saj me ni pomladila le za deset, temveč kar za trideset let. Počutila sem se namreč, kot da sem spet v osnovni šoli, kjer se je vedno našla kakšna sošolka, ki je uživala v zaničevanju drugih deklet.

Ker pa globoko v meni še vedno tiči nevrotičarka s samozavestjo na nuli, sem se zamislila nad sabo. Sem res videti kot nekdo, ki za noč čarovnic ne potrebuje maske, saj s svojim izgledom že zdaj strašim ljudi? Bi me moralo biti sram, ker hodim naokrog z očesnimi gubami, tankimi ustnicami, ki še niso imele bližnjega srečanja s hialuronsko kislino, in nosom, ki ga imam že od leta 1982?!

In kaj vse bi morala narediti, predvsem pa plačati, da ne bi v ogledalu zagledala nekoga, ki izgleda, kot da je preživel več kot desetletje prekariata, davno pred tem pa še koncert Kelly Family, porod, epidemijo in tri mučne sezone serije In kot bi mignil? 

S takšnimi oslarijami sem se ubadala celo popoldne. Dokler se nisem razjezila in vprašala, zakaj je postalo nesprejemljivo, da si pri triinštiridesetih videti kot ženska pri triinštiridesetih.

In, kdaj, predvsem pa zakaj, je postal cilj, da moraš po štiridesetem zgledati kot dvajsetletna spletna vplivnica, ki se za sijočo kožo lahko zahvali dobrim genom in pitju vode?!

Sicer pa - kdo si je sploh izmislil, da so štirideseta nova dvajseta? Pojma nimam, a sumim, da nekdo, ki ima delnice v podjetju, ki mastno služi pod sloganom »serum na dan prežene gubice stran.«

Toda štirideseta niso nova dvajseta. (Razen, če si Severina. Potem so tudi petdeseta nova dvajseta.) Ker ne obstaja serum ali estetski poseg, ki lahko pomladi tvojo dušo in ti vbrizga energijo, ki si jo imela pred dvema desetletjema.

PREBERITE ŠE -> Dr. Vesna V. Godina: Imam pravico, da sem videti stara 65 let

Pri dvajsetih sem namreč lahko jedla pico sredi noči, popila tri kozarce vina preveč (pa tudi tekilo) in naslednji dan zdravila mačka s hektolitri kave. Po štiridesetem bom že po kozarcu vina preveč naslednji dan videti, kot da me je povozil cestni valjar.

Metabolizem bo itak razglasil stavko, če bom jedla ponoči, rezultat nalivanja s kavo pa je v mojem primeru vedno gastritis.

Tudi cena zabave je dvajset let pozneje višja. Pri dvajsetih sem lahko plesala do jutra, spala dve uri in se vsa sveža odpravila na faks, kjer sem brez težav poslušala predavanja. Po štiridesetem mi je kristalno jasno, da nisem Jennifer Lopez, ampak ženska srednjih let, ki bo zaradi celovečernega miganja z boki naslednji dan namesto v službi pristala na urgenci.

Ampak staranje ima tudi dobre plati.

Zmenki pri dvajsetih?! O, groza! Pogovorov v slogu »kaj si bila v prejšnjem življenju, da vem, če sva si usojena?«, ki sem jih interpretirala kot dokaz, da je tip čustven in globok, res ne bi ponovila. Nikoli.

Po štiridesetem dobro vem, kakšnega moškega nočem. (Moja ljubezenska biografija bi lahko imela naslov Nepravi v meni – moja zgodovina z napačnimi tipi). Predvsem pa vem, koga hočem. (Na srečo še vedno istega kot pred desetletjem.)

Lepotna industrija nas sicer prepričuje, da je staranje osmi smrtni greh in da je večna mladost sveti gral, ki ga lahko najdemo, ČE bomo dovolj zategnjene, spolirane in urejene. Vsak drugi kozmetični izdelek in estetski kirurg nam namreč obljublja, da bo naša koža spet mlada, sveža in sijoča, če smo pripravljene plačati za to.

Ampak tista mlada, sveža in sijoča verzija mene je preživela tudi zabave, na katerih so kot zakleto vrteli The Final Countdown (še zdaj imam travme), fante, ki so mi obljubljali, da so drugačni, ker da so končali »šolo življenja« in kavbojke s tako nizkim pasom, da se pri ginekologu sploh ni bilo treba sleči.

Zakaj za vraga bi hotela to ponoviti?!

Pa da ne bo pomote. Nič nimam proti ljudem, ki se odločijo za estetske posege. Ne nazadnje poznam kar nekaj žensk, ki se zaradi njih bolje počutijo v svoji koži.

Težavo pa imam s tistimi, ki mi vsiljujejo idejo o tem, kaj vse bi MORALA preizkusiti, plačati in potrpeti za doseganje lepotnega ideala. Za to imam Instagram!

Če je popolno telo, popravljeno telo, ga pač nimam. Tako kot nimam Tik-Toka, ker nisem stara petnajst let. Ampak bi lahko imela že otroka te starosti.

PREBERITE ŠE -> Danaja Lorenčič: Ko otrok postane šef družine - pasti sodobnega starševstva

Pri triinštiridesetih bom torej brez slabe vesti izgledala kot ženska, ki je preživela triinštirideset let z brazgotinami od aknaste pubertete, s smejalnimi gubami in podočnjaki, ki jih noben filter ne more izbrisati. Na nek način so to moja odlikovanja iz preteklih preizkušenj, na katera sem, če prav premislim, lahko tudi ponosna.

Kako bo čez deset let, ne vem. Mogoče bom tako zategnjena, da bom na ogled v muzeju voščenih lutk. Ali pa se bom še naprej veselila, da sem se poslovila od dvajsetletne verzije sebe, ki se ni znala smejati na svoj račun. Ampak je to raje prepustila drugim – na primer ženskam, ki ključne potrditve v življenju črpajo iz tekmovanja z drugimi ženskami.

*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.