»Od česa ste danes ženske neprestano utrujene?! Naše mame pa so zmogle vse brez pritoževanja – hoditi v službo, gospodinjiti in celo delati na njivi,« reče znanec kolegici, ki se je po napornem delovnem tednu, ko je delala do dveh ponoči, medtem pa dojila otroka, usedla na klopco in pripomnila, da je zmatrana.
Ker je človek dobričina in šaljivec, tega ni vzela osebno, temveč se je pred blokom razvila zanimiva debata o tem, če ženske dandanes neupravičeno »jamramo«, da smo izčrpane in preobremenjene ali pa je utrujenost posledica visokih pričakovanj v sodobni družbi, saj se pričakuje, da naredimo čim več v čim hitrejšem času – a ne zato, da si potem privoščimo počitek, temveč da delamo in dosežemo še več. Na koncu smo se vsi strinjali, da bo najbrž veljalo slednje.
Živimo namreč v svetu, ki poveličuje preobremenjenost in prezira lenarjenje. Kadar koga vprašamo, kako je, bomo bolj verjetno slišali: »Uf, norišnico imam v službi, doma pa je še tisoč stvari treba narediti«, kot »Odlično! V službi je sproščeno, ker je šef na dopustu. Otroci so na počitnicah pri babici, zato popoldne počivam, zvečer pa gledam serije, se nalivam z džin tonikom in jem čips.«
Hvaliti se, da uživaš v brezdelju, se v družbi, ki slavi produktivnost, ne spodobi. Če na delovnem mestu ne delaš več, kot se od tebe pričakuje in nimaš vsaj sto neplačanih nadur, popoldne pa lenariš, namesto da čistiš stanovanje ali treniraš na polno v fitnesu, medtem ko poslušaš podkast o tem, kako v petih korakih postati boljši človek, zvečer pa namesto dokumentarcev gledaš resničnostne šove in serije, si sumljiv.
Kajti nenehna zaposlenost je postala znak uspeha – kakor da je treba dokazati, da zmoremo premikati gore in da smo zaradi opravljenega dela več vredni.
Pa smo res? Na družbenih omrežjih morda že, ko se hvalimo z bleščečimi dosežki, izklesanimi telesi, laboratorijsko čistimi stanovanji in popolnimi družinskimi odnosi, kakor da snemamo resničnostni šov, ki ga spremlja milijon gledalcev.
V notranjosti in med štirimi stenami pa se zaradi življenja po načelu »samo to še moram narediti« pogosto odvija živčna vojna, saj smo zaradi opravljanja nešteto obveznosti vse bolj napeti, nezadovoljni in naveličani, kar lahko sčasoma vodi v izgorelost.
To opažam predvsem pri ženskah, ki ne zmorejo pretrgati začaranega kroga izčrpavanja. In nenazadnje sem to počela tudi sama, ko sem več let delovala po logiki »delam, torej sem«, počitek pa sem prezirala in ga dojemala kot nekaj, kar potrebujejo le mehkužneži, ne pa sodobna superženska, ki z levo roko zmore več kot Chuck Norris z dvema.
V takšnih trenutkih sem sklonila glavo in si rekla, da imajo prav – da sem navadna usrana lenoba, ki se mora brcniti v rit in biti še bolj produktivna.
Ponosna sem bila na to, da me zjutraj nikoli ni zbudila budilka, ampak notranji kritik, ki je že pred šesto uro kričal, kot da sem v boot-campu ali v vojski: »Vstani! Zdaj ni čas za poležavanje, ampak za trebušnjake, vaje za hrbtenico in sklece.« Potem pa hitro pod ledeno mrzel tuš, ki bi celo mrtveca spravil v pogon.
Zatem je sledilo vojaško prebujanje ostalih članov družine ...
