Danaja Lorenčič: Nova slovenska disciplina - diagnosticiranje žensk brez otrok

Samooklicani specialisti ginekologije in porodništva so ji očitali, da ni prava ženska in da ne ve, kaj je resnično delo in življenje, ker nima otrok. Očitno so doktorirali tudi iz psihologije, saj so ji »svetovali«, naj si najde dedca in preizkusi splav v praksi.

Zaradi komentarjev gospodov, ki ženske brez otrok dojemajo kot logistični problem, ki ga je treba analizirati in reševati, kot da gre za svetovno gospodarsko krizo, sem se vprašala, ali mogoče živimo leta 1800, in ne 2025.

Nikakor mi namreč ne gre v glavo, zakaj se še vedno najdejo primerki moškega spola, ki žensko brez otrok doživljajo kot javno površino in se čutijo poklicane, da jo z žaljivkami pognojijo in odločajo, kdaj mora obroditi. Ali res mislijo, da je treba razsvetliti ženske in nam razložiti, kaj vse MORAMO narediti, da bomo postale PRAVE ženske, ki bomo vredne »pravih dedcev« in bomo poskrbele, da slovenski narod ne izumre?

Kdaj bomo končno živeli v družbi, ko ženske brez otrok ne bodo čutile pritiskov, ker jih nihče ne bo obsojal in kritiziral? Je kaj takega mogoče pričakovati le v paralelnem svetu, kjer bi medicina napredovala do te stopnje, da bi lahko rojevali moški?

In ko smo že pri tem ... Si predstavljate svet, v katerem bi bil »pravi dec« tisti, ki bi zanosil tako kot Chuck Norris - torej še preden bi imel spolne odnose z žensko, nato pa bi junaško prestal nosečnost, rodil po naravni poti brez metod lajšanja porodne bolečine, in bi med porodniškim dopustom tako užival, da bi komaj čakal, da rodi še enega otroka?

Ne? Tudi jaz ne, ker zveni kot znanstvena fantastika. Če bi rojevali moški, bi bilo najbrž bolj realno pričakovati nekaj takega:

Ko bi zanosili, bi forumi pregoreli od dramatičnih izpovedi in vprašanj. »Pred dvema dnevoma sem izvedel, da sem noseč. Je normalno, da sem tako utrujen, da ne morem nič drugega kot spati?«

»Kaj naj naredim? Ginekologinja mi je rekla, naj jo neham klicati, ker nihče ne potrebuje pregledov vsak teden samo zato, ker se mu je povečal trebuh med nosečnostjo. Mi lahko priporočate kakšno, ki je bolj razumevajoča in si vzame čas za človeka v stiski?«

»Šef mi ne verjame, da rabim bolniško v prvem trimesečju. Ga lahko tožim?«

Nosečnost bi moški najbrž doživljali kot olimpijski šport. Za prvo trimesečje bi zahtevali, da jim podelijo zlato medaljo. Če ne bi čutili jutranje slabosti. V nasprotnem primeru bi sprožili globalno krizo, podjetja pa bi uvedla posebne prostore, kjer bi lahko v miru bruhali, počivali, dobili masažo ali pogovor s terapevtom.

Če bi prestali zadnji mesec nosečnosti, bi najbrž pričakovali, da se vsaj ena ulica poimenuje po njih ali še bolje, da se jim postavi kar spomenik. In seveda bi o tem pisali romane. Rojstvo in mir, Gospodar rojevanja in Porod ni kazen bi bile takoj po izidu uvrščene na seznam knjig za obvezno domače branje. 

PREBERITE ŠE -> Nika Kovač: Tega, kar imamo mi, v večini Evrope ni

Najbrž bi tudi nosečniški trebuščki in strije postali lepotni ideal, ki bi jih tipi ponosno razkazovali na družbenih omrežjih, skupaj z motivacijskimi citati o sprejemanju telesa v času nosečnosti. »Vsak dan v vsakem pogledu moj trebušček vse bolj in bolj raste.« In s heštegi #daddybody, #strijesozakon, #mojtrebuščekjelepbalon.

Ker bi se na porod pripravljali, kot da jih čaka presaditev srca, bi kupovali na tone vitaminov in prehranskih dopolnil, zato bi bilo stanje v lekarnah tako evforično, kot da je vsak dan črni petek. In zagotovo bi izumili aplikacijo za pravilno dihanje v prvem mesecu nosečnosti.    

Ko bi rodil prvi slovenski moški, bi najbrž dobili stranko Glas za novopečene očete. Njihova vsakodnevna zasedanja v parlamentu bi spremljali vsi državljani, saj bi za prenos v živo poskrbel prvi program nacionalne televizije. Pogovarjali pa bi se o podaljšanju porodniškega dopusta, krajšem delovnem času zaradi starševstva, ki bi trajal do upokojitve, in desetkrat višjem otroškem dodatku. Pravica do poroda z epiduralno pa bi bila seveda takoj zapisana v ustavi.

Porodniški dopust bi trajal vsaj tri leta, ker je devet mesecev nosečnosti absolutno prevelik šok, da bi se moški lahko eno leto po rojstvu otroka vrnili k izjemno naporni, odgovorni, pomembni karieri. Na podkastu, kjer bi znani moški delili svoje izkušnje z nosečnostjo in porodom, bi zagotovo slišali za raziskavo, v kateri so odkrili, da moško telo potrebuje vsaj dve leti za regeneracijo po nosečnosti. In še dve, da si psihično opomorejo.

Največji družbeni fenomen pa bi bil porod. Zdravstveno osebje bi večkrat (žal neuspešno) stavkalo, ker nihče ne bi hotel delati, ko bi rojevali moški. Že vidim, kako bi na ulicah zdravniki, babice in medicinske sestre stali s transparenti: »Ko moški rodi, mene ni!«

Kajti najbrž bi se celo »pravi dec« na smrt prestrašil, ko bi nastopila ura poroda. Medtem ko bi babice (ena nikakor ni dovolj za ta podvig) stiskal za roko, jokal in spraševal, kakšna je možnost preživetja, bi ga tolažile: »Velika, ker je mnogim ženskam to že uspelo.«

»In to brez morfija?« bi še kar trepetal.

»Gospod, za lajšanje bolečin ne uporabljamo morfija, ampak epiduralno analgezijo, ki smo vam jo že dali. In to največjo dozo!« bi počasi začele izgubljati živce. On pa bi še vedno tarnal in tulil, da je prag bolečine dosegel raven ugriza krokodila z diamantno protezo.

Ko bi končno rodil, bi se Instagram sesul zaradi nešteto fotografij in posnetkov, saj bi v porodno sobo prinesel pet kamer, dron in reflektorje za neposredni prenos. Potem bi seveda sledil govor, v slogu »To je majhen korak za moškega, a velik dogodek za človeštvo.«

Njihove porodne zgodbe bi zvenele kot junaški ep, s katerim se ne more kosati niti Odiseja. Znova in znova bi ženske poslušale o tem, da je porod najtežja in najpomembnejša preizkušnja v življenju in iniciacija v svet pravih moških. Seveda ne bi manjkal tudi cliffhanger: »In ko sem že mislil, da ne zmorem več in bom umrl, je prišla babica. Prinesla mi je kozarec vode in mi rekla, da mi bo uspelo. Ker sem pravi dec!«

Tisti, ki bi se pohvalil, da je rodil brez epiduralne, bi bil zapisan v Guinnessovo knjigo rekordov. In seveda bi o nosečnosti in porodu posneli dokumentarec. A ne le en, temveč večdelno serijo, tako kot jo je David Beckham o svoji nogometni karieri.

Če bi rojevali moški, bi bile stvari zagotovo drugačne. Pa ne v karikiranem smislu, ki sem ga pravkar opisala.

Najbrž ne bi čutili pritiska, da morajo imeti otroke, ker jim ženske tega ne bi nesramno in agresivno molile pod nos. Najbrž jim ne bi bilo treba odgovarjati na vprašanja, zakaj nimajo otrok, in so izrečena s točno tistim tonom, kot bi prvošolčka spraševali »Zakaj si ne znaš zavezati vezalk?«

Najbrž jim ne bi bilo treba razlagati, da ne pričakujejo otroka, temveč imajo pač poln želodček domačih dobrot, kot je recimo na nevljudno vprašanje, ali pričakuje naraščaj, pred kratkim pojasnila znana Slovenka.

Seveda mi je jasno, da sveta, v katerem bodo rojevali moški, ne bo. Toda želim si živeti v svetu, v katerem se v moških glavah ne bodo rojevale sprevržene ideje, ki ženskam brez otrok nalagajo krivdo in občutke manjvrednosti.

Zato je treba gospodom, ki izvajajo nedopustne pritiske na ženske, ki nimajo otrok, postaviti mejo. Večkrat! Kajti nobena ženska ni NIKOMUR dolžna pojasnjevati, zakaj nima otrok, čeprav sem tudi sama to počela (preden sem imela otroka, pozneje pa sem tako ali tako poslušala »zakaj nimam še enega?!«)

PREBERITE ŠE -> Nika Kovač, direktorica inštituta 8. marec: Najtežji so trenutki, ko nisi več človek

Po tridesetem sem slišala toliko komentarjev na račun tega, da nimam oziroma ne bom mogla imeti otrok, če bom predolgo čakala, da sem dobila občutek, da je moja maternica botanični vrt, odprt za javnost, ki mora vsak čas obroditi.

Toda zdaj vem, da mi ne bi bilo treba nikomur ničesar pojasnjevati. Čisto vseeno bi bilo, če tedaj (še) nisem imela otroka zaradi zdravstvenih razlogov; ker nisem imela partnerja, s katerim bi želela imeti zvezo (kaj šele družino), zaradi finančnega položaja, kariernih ambicij, ljubezni do spanja ali zato, ker je ravno v tistem času zaživel Netflix. Ker gre za intimno odločitev.

Upam, da bo nastopil čas, ko bodo zastarele patriarhalne ideje o tem, kakšna je prava ženska, utonile v pozabo, zato se nihče več ne bo obregnil ob to, zakaj ženska ima ali nima otroka. Kar pa bo lažje doseči, če bo gospodom, ki se vtikajo v intimne zadeve, končno postalo jasno, da ženske nimajo otrok iz nešteto razlogov. A nobeden od teh razlogov ne vključuje njihovega mnenja.