Danaja Lorenčič: Na najljubši plaži nisem opazila popolnih poletnih teles, verjetno se skrivajo pod klimo in štejejo všečke

Ženske že desetletja poslušamo o popolnem poletnem telesu – o gladkih nogah, ravnem trebuhu, čvrsti zadnjici, oblikovanih rokah … In seveda tudi o tem, da je celulit naš najhujši sovražnik, ki se ga je treba nemudoma znebiti.

Pred poletjem smo bombardirane s članki, ki nam svetujejo, kako z vadbo in lepotnimi čarovnijami (karkoli naj bi to že bilo) poskrbeti, da nam bodo kopalke pristajale kot ulite in kaj jesti (oziroma še bolje, česa ne jesti) za vitko postavo.

Tudi na družbenih omrežjih nismo varne pred objavami z vajami, s katerimi naj bi pridobile idealno postavo v pičlih dveh tednih (in muskelfiber, ki ga bomo čutile še jeseni). Ne manjka pa niti receptov za »izklesano poletno telo,« ob katerih se ti zazdi, da se celo krave, ki ure in ure prežvekujejo travo, prehranjujejo bolj raznoliko. 

Poslušati in brati o popolnem poletnem telesu je utrujajoče. Pa tudi škodljivo, saj marsikatera ženska takšnim nasvetom podleže in skuša v nekaj tednih z detoksom, stradanjem, intenzivno vadbo in lepotnimi rituali preoblikovati postavo, da bo še pred dopustom videti kot boginja.

Izraz »poletna postava« žal ni izmišljotina, temveč se nanaša na telo, ki je dovolj privlačno, da ga poleti lahko ponosno razkazujemo v bikinkah, ki prekrijejo manj kože kot otroški obliži. Toda pozor! »S takšnim telesom se nihče ne rodi, ampak se poletno telo gradi – in to vse leto!«, nas svarijo oglasi za fitnes centre. Za popolno poletno telo je namreč treba garati. In plačati visoko ceno. Dobesedno.

Podobna sporočila nam posredujejo tudi fitnes vplivnice, ki nas prepričujejo, da bomo »z dvesto počepi na dan odgnale celulit stran.« Blagor tistim, ki takšnim nasvetom nikoli ne podležejo. Kajti posledice so lahko skoraj usodne. Kar lahko potrdim s prve roke.

Pred tremi leti sem se odločila, da bom tudi sama postala ena od tistih žensk, ki redno telovadijo. Zato sem po nasvetu kolegice doma izvajala vaje fitnes vplivnice Pamele Reif, s katerimi naj bi učvrstila telo in dosegla izjemno telesno preobrazbo. Začelo se je dokaj obetavno. Ob pogledu na mlado nemško fitnes ikono, ki je videti kot Barbika, sem si rekla: »Evo, po nekaj tednih bom tudi jaz imela vitko ritko in trebuh raven kot deska!«

Toda po manj kot dveh minutah izvajanja njenih ubijalskih vaj (za začetnike!), je moje življenje že viselo na nitki. Ko sem vsa rdeča v obraz in prešvicana, kot da sem ves dan preživela v savni, skušala posnemati njene gibe, sem mislila, da bom umrla. Bolele so me celo mišice, za katere sploh nisem vedela, da jih imam!

Medtem ko sem lovila še zadnje vdihe in v glavi sestavljala oporoko, pa se je Pamela brez ene same kapljice znoja na čelu, smejala ter suvereno napovedala vajo deska, ki naj bi jo izvajala več kot šestdeset sekund.

»A si ti normalna?!« sem zakričala v laptop. Edina deska, ki se je naselila v mojih mislih, je bila tista iz kuhinje, saj bi jo z njo najraje lopnila po glavi. A sem namesto tega nemočno obležala v lastnem znoju in z izbuljenimi očmi buljila v strop ter se spraševala, ali sem v življenju dosegla dovolj, da si zaslužim nekrolog.

Kar me je še bolj presenetilo, pa sta bili neverjetna volja in vztrajnost, ki sta se vzeli od bogvekod  (kje sta bili, ko se je bilo treba učiti za teste v gimnaziji, me ne sprašujte). Dva tedna sem namreč prestajala to torturo. Ampak trud je bil poplačan. Ker sem res dosegla izjemno telesno preobrazbo.

Glave nisem mogla več obračati. Kihanje me je bolelo kot puljenje modrostnega zoba brez anestezije. Premikala sem se kot Robocop. Vstajanje s kavča je trajalo dlje kot nogometna tekma s podaljški, zato sem na njem kar spala. Sprehod do straniščne školjke pa je bil napornejši kot treking odprava na Kilimanjaro, zato sem bila tako napihnjena, kot da bom pravkar rodila trojčke.

Po tistem sicer nisem obupala nad vadbo, ampak sem jo prilagodila. Zdaj telovadim kot ženska, ki si ne želi zgledati dvajset let mlajše, temveč kot nekdo, ki hoče čez dvajset let še živeti. (Po možnosti brez bolečin v križu.)

Takrat mi je postalo jasno, da za popolno »poletno telo« nisem več pripravljena trpeti. In da mi je žal za vsa tista poletja, ko sem se obremenjevala s tem, ali bo moja postava »dovolj dobra«, da jo lahko pokažem v kopalkah.

PREBERITE ŠE -> Danaja Lorenčič: Če si mačo pravi, telovadi (a ne v fitnesu na prostem, ko je zunaj 35 stopinj!)

V mladosti sem se namreč ves čas obremenjevala s tem, kaj si bodo mislili drugi, ko se bom sprehodila po plaži. Se bodo norčevali, da imam debelo rit? Se bodo ustrašili mojega celulita in strij? Me bo kdo vprašal, ali pričakujem dojenčka, ker imam napihnjen trebuh? Zaradi številnih kompleksov sem do potankosti izpilila »skrivni odhod« v morje in najbrž dosegla svetovni rekord v teku na razdalji »od brisače do morja«.

Pa da ne bo pomote: še vedno mi ni čisto vseeno, kako izgledam na plaži. Razlika je le v tem, da nisem pripravljena več vložiti toliko časa, energije in denarja v to, da bom v kopalkah videti kot manekenka, ki pozira za Sports Illustrated. (Ker mi je jasno, da to nisem.)

Zaradi tega prav nič ne zavidam ženskam, ki se na dopust na morju pripravljajo tako intenzivno, kot gimnazijke na maturantski ples. Ob njihovih »pripravah« opažam, da so minili časi, ko je bilo dovolj, če smo pred poletjem malce več telovadile, pazile na prehrano, pile veliko vode, si brile noge in dlake pod pazduhami (ter se pri tem vsaj petkrat urezale) …

Dandanes je treba vložiti precej več časa in denarja, da imaš popolno poletno telo - brazilska depilacija, lasersko odstranjevanje dlak, manikura in pedikura z obstojnim gel lakom, barvanje in oblikovanje obrvi ter trepalnic, piling telesa za bolj gladko kožo, osvežitev pričeske, obisk kozmetičarke, ki naj bi našo kožo pripravila na sončne žarke ...  V določenih krogih veljaš celo za čudno ali »leno«, če vsega tega ne počneš.

Zaradi sporočil, ki nas opominjajo »da se popolno poletno telo ne rodi, ampak gradi,« sem bila prepričana, da bom letos na plaži zagledala sama izklesana, negovana, depilirana telesa. Da se bom počutila, kot da sem se znašla na snemanju Obalne straže, zato sem za vsak slučaj pred dopustom vadila tisti »skrivni odhod v morje.« (Izkazalo se je, da ga še obvladam.)

Toda življenje (beri: plaža) me je prijetno presenetilo.

Ko sem se na najljubši, kaotični, glasni plaži ozrla naokrog, se sploh nisem ukvarjala s tem, kakšna telesa imajo drugi.

Videla sem starejše gospe, ki so se namakale v morju in se smejale kot najstnice. (In upala, da bom nekaj podobnega doživela tudi sama, ko bom starejša). Opazila sem otroke, ki so vriskali in kričali, ko so skakali s skal. (In jim malce zavidala, ker nisem bila nikoli tako razigrana in navihana.) Razveselila sem se duhovitega prodajalca krofov, ki se že 30 (!) poletij vsak dan iz Rijeke pripelje na otok. (In si zaželela, da bi imela njegov odnos do življenja in dela, saj se je tudi med neznosno vročino z nasmehom sprehajal po plaži.)

In ja … Ker nisem svetnica, sem opazila tudi tipa, ki je ves čas gledal v telefon in nahrulil ženo, ki ga je prijazno vprašala, če bo kaj jedel, medtem pa ves čas skrbela za majhnega otroka. (Kar je nedvomno prispevalo k temu, da sem vsa zaljubljena in raznežena opazovala svojega moža. No, vsaj tisti dan.)

Takšni prizori so bili osvobajajoči. Ker so me opomnili, da ni pomembno, kakšno telo imamo, ampak, kako se v njem počutimo in kaj vse lahko z njim počnemo.

In da tista »popolna poletna telesa« v resnici sploh ne hodijo na navadne plaže, temveč so najbrž zaprta v nekem klimatiziranem foto studiu, kjer jih ličijo in retuširajo do onemoglosti, medtem ko se mi, navadni smrtniki, na plaži – ne glede na obliko telesa – smejimo, beremo knjige in stripe, rešujemo križanke, igramo karte Ena, jemo krofe, ližemo sladoled in pijemo najljubšo pijačo, ki zagotovo ne bo pripomogla k temu, da bomo imeli trebuh raven kot deska, temveč kakšno smejalno gubico več. 

PREBERITE ŠE -> Prehranska svetovalka, ki je premagala anoreksijo: Dieta se lahko razvije v obsesijo

Naša telesa niso ustvarjena za to, da bi bila v kopalkah videti kot na retuširanih fotografijah, niti zato, da bi se vsako poletje spreminjala. Zato jih ni treba mučiti, ampak v njih uživati. In biti hvaležni, ker so zdrava.

Kajti prepričana sem, da si poletja 2026 ne bomo zapomnili po številu kilogramov, pridobljenih mišicah in zaužitih kalorijah, niti po všečkih, ki so jih prejele naše fotografije v kopalkah, ampak po neumnih vicih, dolgih debatah, vonju sončne kreme, breskvah, ki so bile tako sočne, da nam je sok tekel po stegnih, pesku, ki ga bomo v torbah nosili še decembra. In po ljudeh, s katerimi smo preživeli dopust.