Danaja Lorenčič: Mi gremo pa na morje (preveriti kreditno sposobnost)

Spet je tisti čas v letu, ko na spletu mrgoli člankov z naslovi »Je Hrvaška postala predraga?«. Medijska histerija okoli dopustovanja na hrvaški obali postaja že slovenska folklora. Kakor da Slovenci ne moremo več preživeti poletja brez, da nas mediji ne bi opozarjali, da je dopustovanje pri naših sosedih menda tako pametna odločitev, kot zaspati na plaži ob enih popoldne brez miligrama sončne kreme na telesu.

Če povzamem (in malce karikiram) ogorčena svarila, nas bodo Hrvatje na vsakem koraku obrali do kosti: skodelica kave, ki »itak ni prava, ker ni Barcaffe«, je investicija, na katero moraš čakati dlje kot na montažo klime v poletnih mesecih. Za eno kepico sladoleda, ki je tako majhna, da jo poližeš dvakrat, bomo na Krku odšteli več kot v Mariboru za tri, na Hvaru pa več kot v domačem mestu za celo sladoledarno. Pivo pri naših južnih sosedih baje stane skoraj toliko kot gajba pira pri najboljšem sosedu. (Kar me sicer ne gane, ker imam pivo tako rada kot ocvrte žuželke.)

Kar se hrane tiče, je najbolje, da si med dopustom na Jadranu omislimo dvotedenski post. Ali pa postanemo paradajz turisti in zraven peljemo poln hladilnik. V nasprotnem primeru bomo po koncu dopusta stanje na TRR lahko prešteli na prste ene roke. »Če ješ na Hrvaškem kot gospod, plačaš kot kriptomilijonar,« nas svarijo uporabniki forumov, ki poročajo o cenah na Jadranu s takim ogorčenjem in obupom, kot da so vojni poročevalci.

Če bo šlo tako naprej, pravijo samooklicani preroki, bomo naslednje poletje morali plačati opazovanje sončnega zahoda in senco pod borovimi drevesi. In ne bodite presenečeni, če boste dobili račun še za sol v morju.

Pa da ne bo pomote: razburjenje in nezadovoljstvo sta upravičena. Počitnikovanje na Hrvaškem ni (več) poceni. Po podatkih hrvaškega državnega zavoda za statistiko so cene v segmentu restavracij in hotelov od leta 2015 do leta 2024 zrasle za 70 odstotkov. In s tem presegle zahodno Evropo.

PREBERITE ŠE -> Dr. Vesna V. Godina: Dopust na Hrvaškem - Kako dolgo še?

Nad podražitvami se ne pritožujejo le slovenski turisti, temveč tudi domačini. Hrvaški minister za turizem Tonči Glavina je celoten turistični sektor pozval, naj zniža cene za od 10 do 20 odstotkov, da bodo imeli dobro sezono. Podobno je storil tudi hrvaški premier Andrej Plenković, ki je turistični sektor pozval k "razumnemu oblikovanju cen". A zaenkrat ni videti, da ju bodo lastniki hotelov in apartmajev uslišali.

Kljub opozorilom in zgražanjem nad rekordnimi cenami pa Slovencev to ne odvrača od počitnikovanja na Hrvaškem. Še več! »Lijepa njihova« še vedno ostaja prva izbira slovenskih dopustnikov. Raziskava inštituta Mediana je pokazala, da bo tudi letos več kot polovica Slovencev dopust preživela prav tam. Poleg tega bomo letošnjo poletno sezono dopustovali dlje in v bolj udobnih nastanitvah. (Za kampiranje se bo letos odločilo le 8 odstotkov anketiranih - za razliko od lani, ko je bilo teh 15 odstotkov. Večina se je namreč odločila za zasebne apartmaje in hotele.)

Ob tem je na mestu vprašanje: zakaj je Hrvaška za Slovence, kljub pritoževanjem nad astronomskimi cenami, še vedno najbolj priljubljena počitniška destinacija?

Ker je blizu? Ker se tam zaradi skupne zgodovine in jezikovne bližine počutimo kot doma? Ker je za mnoge Slovence jadranska obala najlepša in jadransko morje najbolj čisto? Ali zaradi navezanosti in tradicije, ker imaš tam »svojo uvalo,« kjer si se naučil plavati in se bo tam naučil plavati tudi tvoj sin?!

Najbrž vsega po malem.

Za ostale slovenske turiste sicer ne morem trditi z gotovostjo, a zame ima dopust na Hrvaškem poseben pomen. Zato sem se zanj pripravljena boriti, kot da gre za osnovno človekovo pravico.

Ko me je pred nekaj meseci mož nedolžno vprašal, ali bi šli letos namesto na Hrvaško na dopust v Grčijo, sem prebledela.

»V Grčijo?« sem ponovila v upanju, da sem narobe slišala.

»Ja, baje je bolj poceni kot Hrvaška, pa hrana je ful dobra in ljudje zelo prijazni,« je rekel z optimizmom otroka, ki verjame, da »še pet minut do spanja« pomeni vsaj tri ure igranja.

»No, potem pa kar ti pojdi tja na dopust,« sem bila užaljena, kakor da mi je pred nos pomolil ločitvene papirje, ne pa predlog za počitnice.

Na Hrvaško namreč ne grem samo na dopust. »Tja grem po izkušnjo, ki je ne more kupiti noben d'nar,« sem mu zabrusila.

Ker me je gledal tako zmedeno kot takrat, ko sem mu skušala pojasniti, zakaj rabim še en par čevljev, čeprav  jih imam po njegovem mnenju toliko kot Imelda Marcos, sem ga opomnila, da so tam shranjeni najlepši spomini moje mladosti.

In da se s solznimi očmi spominjam tistih »zlatih časov«, ko smo se vso noč do Splita vozili z razmajano Lado Samaro, potem pa nam je trajekt odpeljal tik pred nosom. (Zato smo do Hvara potovali toliko časa, kot bi danes do Avstralije.)

Saj veste, tistih »zlatih let«, ko je čas tekel bolj počasi in se je vse zdelo bolj preprosto. Ko so nas ob prihodu v apartma pričakali vsaj en ščurek, trije pajki in cel trop komarjev. Ko nam je bilo vseeno, da spimo na posteljah s preperelimi vzmetnicami. Ko se nam je zdelo romantično, da v vasi ni elektrike in trgovine. Ko smo skoraj vsak dan jedli kruh in pašteto, a se nam je to zdel vrhunec počitniške kulinarike. In ko se nam še sanjalo ni, da obstaja nekaj, čemur se reče klima.  

Ampak domov smo se vrnili zadovoljni in spočiti, predvsem pa s prepričanjem, da je bil to najboljši dopust. In da naslednje leto zagotovo ponovimo.

Da je Hrvaška vsako leto dražja, je dejstvo. Vprašanje je le, ali je vredna svoje cene. In kar se mene tiče, je. Ker Hrvate še vedno doživljam kot brate in sestre, saj nas v veliki meri družijo zgodovina, genetika, jezik, (pop)kultura. Ker ima tam tudi hči prijateljico in se z njo sporazumeva v prikupni mešanici slovenščine in hrvaščine. Ker je to domovina mojih najljubših glasbenikov, kolumnistk in pisateljic. Pa tudi mojih nekdanjih ljubezni, »splitske« prijateljice. In dedka.

Ker se nekaj premakne v meni že, ko se približujem svojemu koščku nebes na Jadranskem morju. Kakor da sem takrat spet malo bližje sebi.

PREBERITE ŠE -> Danaja Lorenčič: Če si mačo pravi, telovadi (a ne v fitnesu na prostem, ko je zunaj 35 stopinj!)

In ko sedim na terasi s prekrasnim pogledom na morje, s kozarcem bevande v roki in z možem ob sebi, medtem ko otrok z nasmehom na obrazu sladko spi, pozabim na vse članke in komentarje o oderuških cenah ter na gužvo pred cestninskimi postajami, in si zadovoljna »kot bubreg v loju« mrmram: Malo mi za sriću triba.