Danaja Lorenčič: Ko otrok postane šef družine - pasti sodobnega starševstva

Živimo namreč v dobi otrokocentrizma. Vse se vrti okrog otrok (tudi ta kolumna) – njihovih želj, potreb, zanimanj, kapric ... Čeprav smo tisočkrat slišali rek: »zadovoljna mama, zadovoljen otrok,« se na podlagi tega, kar opažam v okolici in širši družbi sprašujem, ali ne velja obratno.

Ampak najprej naj pljunem v lastno skledo. Tudi sama sem bila »šolski« primer mame, ki je prebrala na stotine člankov in priročnikov o zavestnem starševstvu, čeprav so me zanimali približno tako kot učenje o aldehidih in ketonih v gimnaziji.

Ponosna sem bila, da sem vsako popoldne predana, prisotna mama, ki sliši, vidi, razume svojega otroka in da moja hči sploh ne ve, da v življenju počnem še karkoli drugega. Zdelo se mi je, da si zaslužim nagrado za posebne dosežke, ker sem uglašena z njo, izpolnjujem njene potrebe in zahteve. Nekako v tem (permisivnem) slogu:

»Ne maraš tega, kar je za kosilo? Ni problema. Bo mamica (ko začneš o sebi govoriti na tak način, je že to znak za alarm!) takoj skuhala nekaj drugega.« In že sem stekla do štedilnika. Pri čemer sem seveda vehementno poudarjala, da nisem cankarjanska mati. Jaz pa že ne! Ker se ne žrtvujem za otroka, ampak osebnostno rastem, medtem ko potrebe drugega postavljam pred svoje. (Če kaj obvladam, je to metanje peska v oči.)

Podobno je bilo, ko se je bilo treba zjutraj obleči. »A lahko LEPO PROSIM, oblečeš to majico?« sem prosila hčerko, v sebi pa molila, da me usliši.

»Neeeeeeeeeeeee!«

»Dobro, bom poiskala drugo majčko,« sem rekla dokaj umirjeno. (Čeprav sem v sebi kričala kot zverina!)

Pet majic in deset novih sivih las pozneje sem bila že na robu živčnega zloma.

»Zakaj za vraga ne moreš že končno izbrati ene od stotih majic, ki sem ti jih dala na izbiro?!«

»Ker hočem tisto, ko je na njej Pujsa Pepa!«

Torej natanko tisto, ki še ni oprana. Naj me prosim nekdo ustreli!

No, in potem se mi je odpeljalo. Spremenila sem se v žensko, ki je nikoli nisem želela spoznati, ker sem se je bala. (Kar pa ne pomeni, da je tako učinkovala tudi na otroka, ki je še vedno vztrajal pri svojem).

Ko sem se pomirila (navzven hitro, navznoter pa kakšno uro nisem prišla k sebi), bi najraje poklicala Center za socialno delo in se prijavila za kaznivo dejanje, ker sem otroku odvzela pravico do nošenja majice s Pujso Pepo. In kar je najhuje – izgubila sem živce.

Močno me je pekla vest. Kaj se je dogajalo z mano?! Si sploh zaslužim otroka, če ne znam biti vsak trenutek mirna, sočutna, ljubeča? V svoji blond buči sem namreč sklepala, da je dobra mama VEDNO dobra do otroka.

PREBERITE ŠE -> Danaja Lorenčič: Zakaj GREMO v šolo vsi v družini, če jo bo obiskoval le otrok

V teoriji sem bila seveda polna modrosti. Kdo v dobi interneta in umetne inteligence pa ni?! No, ampak ne nazadnje sem pet let študirala o oralni in analni fazi otroka. In odkrila, da je to znanje tako koristno pri vzgoji kot smučarska oprema, ko greš poleti na morje.

Toda vedela sem, da je permisivna vzgoja neke vrste zločin zoper človeštvo (ker bomo vzgojili razvajene prihodnje generacije), v praksi pa sem jo obvladala tako kot vse pesmi Romane Krajnčan in Ribiča Pepeta. Izogibala sem se postavljanju mej in besedi »NE«, ki sodeč po odzivih otroka (beri: tantrum epskih razsežnosti) NI nujno MOČ. Takrat bi zlahka napisala priročnik »Kako dati življenje v otrokove roke in vzgojiti malega diktatorja«.

Ko mi je znanka, ki je po izobrazbi psihologinja, pred leti omenila izraz otrocentrizem, pa se mi je prižgala žarnica. Ob njenem namigu, da se preveč ukvarjamo z vzgojo otrok in smo preveč zaščitniški, sem kimala, čeprav bi se najrajši vdrla v zemljo.

Vprašala sem se: kdaj smo starši začeli delati po navodilih otrok? In kdo tu koga vzgaja?!

Če bi še naprej furala permisivno vzgojo in otrokocentrizem, najbrž ne bi bilo nič čudnega, če bi čez nekaj let doživela prizor s skodelico kave, ob kateri bi še Cankarjeva mati potočila solzo zame. Še preden bi otrok rekel: »Mati, kave bi!,« bi namreč že sama uganila, kdaj si jo želi.

Skuhala bi seveda točno tisto, ki bi bila hčerina najljubša, četudi bi za to morala v Kolumbijo. Nato bi pogledala na stotine posnetkov, kako pripraviti najboljšo kavo in doseči, da je kokosovo mleko dovolj spenjeno, da bi nanj lahko narisala srček. Eh, kaj srček! Njeno ime in srček! Potem pa bi s hujšo tremo kot pred katerimkoli šefom, potrkala na vrata njene sobe in ji s tresočimi rokami izročila skodelico kave, saj bi trepetala pred tem, da bom slišala »Pusti me na miru! ... Ne maram zdaj!«

A bi namesto tega dobila skodelico kave v glavo, ker bi mi hči zabrusila: »Pusti me na miru! Niti kave ne znaš skuhati, ker je pregrenka in ker jo pijem z mandljevim mlekom! … Ne maram te! Nikoli!«

Da bi se izognila temu in še čemu hujšemu, sem si rekla »DOVOLJ JE! Nekje je meja. In jih začela (skupaj z možem) tudi postavljati.«

Je bilo fajn? Ne. Sem v tem uživala? Niti malo. Sem opazila kakšno spremembo na bolje? O, ja. Pa ne samo eno.

Obveljala sem sicer za strogo, nerazumevajočo, neodgovorno, grozno, tečno in najslabšo mamo. Ne le s strani otroka, ampak tudi s strani samooklicanih strokovnjakov za vzgojo, ki za razliko od mene dopuščajo, da njihovi princi in princese vodijo družinsko dinamiko kot mali direktorji in tirani.

Odločajo, kaj bodo počeli čez vikend, s kom se bodo družili, kam gredo na dopust, kaj bodo jedli (po možnosti nič zelenega) in kdaj gre celotna družina spat (po dvajsetih risankah in dveh urah branja pravljic).

Kajti danes ne poznamo le permisivnih staršev, ki otrokom ne postavljajo mej; helikopterskih staršev, ki nadzorujejo otroke na vsakem koraku, temveč tudi starše kosilnice, ki odstranjujejo vse ovire na otrokovi poti, kot da gre za mine. Ne dopuščajo, da je otroku dolgčas, ker takrat doživlja frustracijo, ki je prvi korak do duševnih težav, slabe samopodobe in kar je za nekatere še huje - slabih ocen. V tretjem razredu!

Ne razumite me narobe – nisem zagovornica druge skrajnosti, torej avtoritarne vzgoje. Vendar opažam vse pogostejši pojav, da skušamo ustvariti otrokom nerealen svet, v katerem se cedita čokolada in kakav (med in mleko sta fuj! fej! za nekatere sončke) in varen mehurček, v katerem ni prostora za nelagodje, frustracije, neuspehe. Ne zavijamo jih več samo v celofan, temveč umikamo vse, kar bi lahko zmotilo njihovo udobje. In tako dobijo otroci občutek, da morajo vedno vse dobiti in imeti vedno prav.

Vse je usmerjeno v otrokovo dobro počutje, zato se nekateri starši v sodobni družbi ne zmorejo pogovarjati o čem drugem kot o vzgoji, ker je starševstvo postalo kot druga služba. Toda z bolj zahtevnim šefom in brez pravice do počitka ali odklopa.

Verjamem, da starši želijo vzgajati srečne in zadovoljne otroke, ne pa patoloških narcisov. A to pomeni, da jim omogočijo tudi to, da zmorejo prestati in predelati frustracije, slišati NE brez metanja po tleh in tako glasnega kričanja, da je pravi čudež, če sosedje ne pokličejo policije. Da jim dovolijo doživeti neuspeh in nimajo družinskega sestanka ali posveta pri psihoterapevtu, ker je otrok dobil prvič oceno štiri in misli, da je zaradi tega konec sveta.

Če jim tega ne pomagamo razviti, bodo najverjetneje zrasli v ljudi, ki bodo šokirani, jezni in razočarani, ker ne bodo vedno dobili pozornosti. Ker ne bodo vselej prvi in najboljši. Ker bodo kdaj slišali NE in imeli zlomljeno srce. In ker se ne bo vedno vse vrtelo okrog njih.

Tudi naši pogovori ne.

Tako: Da mi ne bo zmanjkalo tem za pogovor, pa bom zdaj še enkrat pogledala poročne fotografije, ki jih je na družbenih omrežjih delila Tina Gaber. Dokler imamo Slovenci njo, se namreč ni treba bati, da bo zmanjkalo iztočnic za debato.

*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.