Danaja Lorenčič: Za začetek sem doživela mobing na delovnem mestu – in to od same sebe

»Nič dobrega se nam ne obeta leta 2026,« mi reče znanka. Prepričana sem bila, da se njena pripomba nanaša na parlamentarne volitve. A me je presenetila.

»Si lahko misliš, da bo od petnajstih prostih dni kar osem padlo na vikend?! Štiri na soboto in štiri na nedeljo!« je bila razjarjena in užaloščena hkrati. Ob vseh grozotah, ki se odvijajo po svetu in v naši državi, je bilo število prostih dni, ki padejo na vikend, zanjo problem? Resno?!, sem sprva brezčutno pomislila.

Toda to je bil eden od tistih trenutkov, ki so me opomnili, da je molk zlato.

Kajti v njenem pritoževanju sem slišala zgodbo nekoga, ki ga je sistem zlomil, čeprav mu je obenem dal tisto, česar sama kot samostojna podjetnica nisem poznala – rednega dohodka, plačanega dopusta, bolniške, regresa in božičnice. A prav nič ji nisem zavidala, ko mi je povedala, da gre vsako jutro v službo s kepo v želodcu in da bi že zdavnaj dala odpoved, če ne bi imela kredita in družine.

»Kaj pa bi delala, če bi lahko izbirala?«

»Šla bi na svoje,« je odvrnila. In še v isti sapi dodala, da tega ne bo nikoli storila, ker ji varnost pomeni več kot svoboda. Za razliko od tebe je obviselo v zraku. Vedela je namreč, da sem se redni službi nekoč odpovedala ravno zato, ker sem imela občutek, da nisem odtujena le od dela, ampak tudi od sebe. In da sem zaradi tega korakala po svoji poti. Četudi finančno bolj neuspešno kot uspešno.

Še danes se spomnim dneva, ko sem odprla s.p. 

»Zjutraj sem bila družboslovka brez perspektive, zdaj pa sem direktorica podjetja,« sem se tistega usodnega dne čudila sama sebi. Pa tudi državi, ki je nekomu, kot sem jaz omogočila, da je sam svoj šef. Končno bom delala, kar si želim, kadar želim, kjer želim, s kom želim in kolikor želim, sem naivno zrla v svetlo prihodnost, medtem ko so se moji sorodniki držali za glavo in se spraševali, zakaj ne morem hoditi v službo kot normalni ljudje.

So imeli prav? Mogoče. A se nisem ozirala nanje. 

Sem vedela, v kaj se spuščam? Niti približno.

Sem imela jasen cilj in vizijo? Seveda. Če pod vizijo razumemo otroško naivno prepričanje, da bom dejansko živela od pisanja knjig. (Pri čemer sem kakopak gladko prezrla preprosto dejstvo, da sem podjetje registrirala v državi, kjer polovica odraslih ne prebere več kot ene knjige na leto).

Sem imela poslovni načrt? Ne, ampak kdo potrebuje poslovni načrt, če imaš pozitivne afirmacije, ki se glasijo: Prave stvari se mi bodo zgodile ob pravem času. Treba je le potrpeti. (In nekaj zim preživeti brez ogrevanja, ker nisem imela denarja za tovrstno razkošje).

Ampak bila sem svobodna kot ptičica na veji. In sama svoja šefica!

Hm … Le kaj bi lahko šlo narobe?

PREBERITE ŠE -> Danaja Lorenčič: Prekleto, saj nisem Gwyneth Paltrow!

No, za začetek že to, da sem doživela mobing na delovnem mestu – in to kar od same sebe! Izkazalo se je, da je Miranda Priestley (glavna negativka iz filma Hudičevka v Pradi), ki velja za arhetip šefice iz pekla, v primerjavi z mano amaterka. Kot samostojna podjetnica sem bila svoji edini zaposleni namreč kruta, pasivno-agresivna, zahtevna šefica, ki ni odobrila bolniške, češ da je to za mehkužneže, obenem pa je postavljala izjemno visoke cilje in neživljenjske roke.

Ja, biti sam svoj šef zveni čudovito. Tako kot fleksibilen delovni čas, ki se raztegne čez vikende, praznike in pozno v noč. Včasih se je delovni dan začel že ob treh ponoči, ko sem se zbudila z bolečino v prsih in se vsa panična spraševala: Ali sem plačala akontacijo dohodnine? Ko sem odkrila, da sem jo, pa tako ali tako nisem mogla več zaspati. Zato sem začela delati. Tudi, če ni bilo nobenega roka, ki bi se ga bilo treba držati.

Poleg tega, da sem v svojem espeju postala šefica iz nočne more, sem bila še čistilka, tajnica, računovodkinja, (slaba) IT- podpora in svoja najhujša sovražnica. Kajti samostojni podjetnik oziroma vsem podrejeni prekarec nikoli zares ne počiva. Tudi ko nisem delala, sem ves čas premlevala o idejah. Pa o tem, koliko denarja ne zaslužim in, ali imam dovolj za prispevke. In ko smo že pri prispevkih ...

Še preden sem kaj zaslužila, mi je država zaračunala obstoj. In svobodo. In to drago, za moje pojme in zmožnosti zelo drago. »Ja, kaj si pa mislila, da se bo zgodilo? Da boš doma afne guncala, medtem ko pošten narod pošteno dela?!« sem že slišala glasove tistih, ki so se odločili, da je svobodo v tej državi treba mastno plačati. Čeprav sem delala takrat, ko drugi delajo, takrat, ko drugi ne delajo, pa tudi, kadar sem zbolela in sem si drznila vzeti nekaj dni dopusta.

Ker so vsakih nekaj mesecev prispevki višji, sem se v zadnjem času zalotila, kako guglam: »Kaj lahko pričakujem od življenja z eno ledvico?« in »Koliko lahko zaslužiš s fotografijami svojih stopal (brez da greš na pedikuro)?«

Večkrat sem razmišljala, da bi si dala odpoved in se raje zaposlila nekje, kjer mi ne bi bilo treba delati z noro šefico, vročino nad 39°C in bi si lahko privoščila več kot teden dni dopusta.

In vem, kaj se najbrž sprašujete. Zakaj za vraga si potem tako dolgo vztrajala? Ker je nekaj vznemirljivega v tem, da živiš od svojih malih norih idej. Četudi nisem bogata, ampak sem bila več let revna kot cerkvena miš. A po svoji izbiri.

Kajti kaj pa je alternativa? Moja redno zaposlena znanka, s katero sem začela to kolumno, ima vse, česar nimam sama: varnost. Pa vendar s strahom pogleduje v leto, ki prihaja, in se jezi, ker ji koledar ni naklonil še kakšnega dela prostega dneva več. Tudi njo je sistem zlomil – kot toliko drugih. V tem je namreč dober, ta naš sistem.

Lomi redno zaposlene in prekarce, lomi vse razen prislovičnega enega odstotka privilegirancev. Moja znanka pozimi vstaja v temi in hodi domov v temi, vmes pa  v brezdušni pisarni v betonskem čebelnjaku hira na obroke ob birokratskem bulšihtu, ki v resnici nima nobenega smisla.

Ko zjutraj vstane, je kakor tisti otroci iz spota za komad Pink Floydov Another Brick in The Wall – na hitro se oprha, vrže vase ovsene kosmiče in kavo, se obleče in postavi na tekoči trak za mesoreznico. Na katerem že stoji množica instrumentaliziranih, vedno bolj neobčutljivih ljudi.

Jaz pa še vedno tako močno čutim vse. In to je tisto, česar si ne pustim vzeti. Prekletstvo espeja je, da te utrudi, ampak potem ne moreš zaspati, ker zvečer namesto ovc šteješ honorarje. Blagoslov pa je, da te nauči, kako preživeti – skozi vprašanja, ki si jih ves čas zastavljaš. Kako prepoznati razliko med neto, bruto in »zakaj mi ostane tako malo, da se sprašujem, če res rabim hrano?«

Toda če imaš srečo, se medtem ko slediš svoji poti, tistemu notranjemu glasu, ki ti pravi »pomembno je, da si srečna,« nasmejiš. In spoznavaš krasne ljudi, ki tako kot ti še vedno verjamejo v svoje sanje.

PREBERITE ŠE -> Ksenija Benedetti: Delavec ni strošek in božičnica ni nobena miloščina

In vendar – kljub vsem prekletstvom – sem raje samostojna podjetnica kot človek, ki čaka na upokojitev in mu denar odtehta trpljenje na delovnem mestu. Zakaj? Ker obstaja tudi čarovnija. Tisti trenutek, ko nekdo reče, da mu je tvoja knjiga pomagala in je zaradi nje poiskal pomoč. Ko ti nekdo, ki ga intervjuvaš, reče »hvala«. Ko opaziš, da se tvoje predavanje dotakne mladih.

Takrat se prekletstvo za trenutek umakne in si rečeš: »No, mogoče res nisem normalna. Ampak sem vsaj jaz.« Espe te nauči preživeti, sem in tja pa ti da tudi neprecenljiv občutek, da živiš.

V tem, ko slediš sebi, namreč obstaja tudi nekaj osvobajajočega. Svoboda, da delaš po svoje. Da se učiš. In da veš, da če ti je že uspelo preživeti s takim odnosom do denarja, potem si očitno precej iznajdljiva, potrpežljiva in vztrajna. Ali pa zelo skromna.