Dajmo jim … kruha in iger. Ali če ni kruha, vsaj iger

Še čisto malo in z razkošnim odprtjem se bodo začele zimske olimpijske igre. Pri zahodnih sosedih bo prepevala Mariah Carey. In 17 dni bodo oči tistih, ki jim je to dano in ki jih zanima, uperjene v male zaslone. Tisti, ki jim je še bolj dano, se bodo celo odpravili na katero od nam bližnjih prizorišč. Svet bo zadihal v olimpijskem duhu. Svet, ki mu bo to dano.

Priznam, športa ne spremljam. Nekako se mi zdi, sploh v razmerah, v kakršnih živimo, tako zelo postranska zadeva, da razen če iz svojega veselja ne migam sama, ni vreden mojega časa. Obsesije s takšnimi in drugačnimi tekmami ne razumem. Sploh ne obsesije z olimpijskimi igrami, ki so, v mojih očeh, bolj kot karkoli drugega slepilo za vse, kar nas obdaja.

Res je, časi se spreminjajo, nekdanje navade opuščajo, rojevajo se nove, žalostno pri vsem tem pa je, da kot človeštvo ne znamo presoditi, kaj je vredno ohraniti in kaj bi bilo smiselno opustiti.

Ko so v grški Olimpiji med letoma 776 pr. n. št. in 393 n. št. vsaka štiri leta prirejali igre, posvečene bogu Zevsu, so se vse vojne ustavile. A od tedaj, ko jih je leta 1896 oživil francoski pedagog in športni reformator Pierre de Coubertin, to ni več pravilo. Ostalo pa je zato drugo – tekmovali so lahko samo moški. Na srečo je to leta 1900 v Parizu pokopala zgodovina, na žalost je na pokopališču zgodovine ostala tudi ustavitev vojn. Te se bodo bile naprej. Tudi ko se bo na odprtju in zaključku velikega dogodka znova zbrala vsa elita, ko se bo o spektaklu govorilo v presežkih, ko bodo razni kavč komentatorji podajali svoja prepričanja in ocene, ko bodo športnice in športniki zasluženo prejemali odličja ter se bo vsak dan znova štelo, koliko jih je dobila katera udeležena država. Po izkušnjah bo med prvimi velesila s predsednikom, ki bo tako imel še en razlog za hvalospeve svoji veliki Ameriki, kjer na ulicah pod streli zamaskiranih agentov – ki menda zaradi varnosti sorojakov prihajajo v Italijo – umirajo ljudje. In nekje mnogim ne bo dano sedeti v topli dnevni sobi ter glasno spodbujati ali kritizirati. Zanje bo zadnja skrb, kdo bo zmagal, obremenjevali se bodo s tem, kaj dati na krožnik. Leta 2026.

PREBERITE ŠE -> Hana Karim Haval in Rasfan Haval: Prijateljica je napovedala, da se bova poročila, nisem ji verjela

Moja za športne navdušence bogokletna misel je, da bi se morali vsi takšni vehementni dogodki, dokler se svet, kjer se, če povzamem besede doktorice Brede Jelen Sobočan, psihiatrinje, bohoti kolektivna narcisistična kultura in v katerem se je število tistih, ki živijo v skrajni revščini, povečalo na rekordnih 838 milijonov, recimo po računalniško, ne resetira.

Ne razumite me narobe, globoko cenim in spoštujem športnice in športnike in seveda jim privoščim uspehe ter dosežke. Vsem, sploh našim. Lahko smo ponosni nanje.

A žalostno je, da olimpijski duh ne seže onkraj športnih aren. In Zemlja se bo na zarjavelih in škripajočih tečajih vrtela naprej, poganjali pa jo bodo tisti, ki, kot je na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu eliti povedal kanadski premier Mark Carney, uporabljajo gospodarsko integracijo kot orožje, tarife kot sredstvo pritiska in finančno infrastrukturo kot prisilo.

Drugim pa dajmo … kruha in iger. Ali če ni kruha, vsaj iger.