Boli, ker slutiš, da ne gre za politično razhajanje, gre za toninovski prezir do žensk

V sredo, ob dvanajsti uri, sem odprla povezavo neposrednega prenosa glasovanja v evropskem parlamentu. Vedela sem, da možnosti, da zmaga evropska državljanska pobuda My Voice, My Choice, so, a tudi, da nič ni samoumevno. V zadnjih dneh so bile vložene štiri protiresolucije. Njihovi najglasnejši zagovorniki so bili skrajno desni poslanci, med njimi tudi slovenski. To dejstvo boli; ne v smislu osebne prizadetosti, temveč kot nekakšen 'second hand' sram, podoben nelagodju ob pasivnem kajenju: ni tvoje, pa te vseeno zadeva. Ker slutiš, da gre v resnici manj za politično razhajanje, bolj pa za toninovski prezir do žensk, za to energijo distalno reduciranega penilnega tkiva. Ki ima zelo konkretne posledice za zelo konkretna življenja.

Vsa njihova kampanja se je bolj ali manj vrtela okoli ene trditve: da pobuda posega v nacionalne zakonodaje. To preprosto ne drži. Pobuda ne spreminja zakonov držav članic, ne dekriminalizira splava tam, kjer je prepovedan (žal), in ne sili nikogar k sodelovanju. Govori o tem, ali lahko Evropska unija v imenu solidarnosti pomaga zagotoviti dostop do zdravstvene oskrbe ženskam, ki je doma ne morejo dobiti. Vse drugo je bila megla. In megla v politiki nikoli ni nedolžna.

Ko spremljaš takšne razprave, se težko znebiš občutka, da gre za načrtno zavlačevanje, blokiranje in diskreditacijo. To je dobro znan vzorec. Ne samo pri splavu, tudi pri drugih vprašanjih, pri katerih gre za pravice žensk, manjšin ali ljudi brez ali z manj moči. Sprašujem se, ali ti poslanci res verjamejo, da delajo prav. Ali res verjamejo, da branijo pravo, red in demokracijo? Ali pa gre za nekaj drugega? Za nadzor. Za moč. Za ohranjanje sveta, v katerem so nekatere odločitve dovoljene samo določenim ljudem, drugi pa naj se prilagodijo, potrpijo ali se zradirajo iz enačbe.

PRISLUHNITE PODKASTU -> VIDEO: Praznični bonton brez napak – preprosti koraki do toplih odnosov in manj zadreg (Urša Batis Savnik)

Nekateri izjemno lahkotno govorijo o »zlorabah«, »turizmu«, »nevarnih precedensih«, hkrati pa nikoli ne govorijo o ženskah, ki potujejo ponoči, same, v drugo državo. O tistih, ki si to lahko privoščijo, in o tistih, ki si ne morejo. O tistih, ki nimajo denarja, časa ali informacij. O tistih, ki so prisiljene iskati nevarne poti, ker sistem zanje nima rešitve. O tistih, ki umrejo.

Zato je bil izid glasovanja pomemben. Ne samo zaradi številk, ampak zaradi tega, kar so pomenile. In očitno mnogi živimo v nekem krču, kakšna Evropa postajamo. Kajti ko je pobuda zmagala, ko so poslanci vstali, ploskali in se začeli objemati, je jok prišel tudi v neko ljubljansko dnevno sobo. Presenetilo me je. Kako močna je ta tesnoba, ki je očitno ždela v meni ves ta čas ... In vem, da nisem edina.

Dan pred glasovanjem je v razpravi spregovorila tudi Terry Reintke, evropska poslanka Zelenih. Rekla je: »Sem kristjanka in vse, kar si želim za božič, je, da bo to glasovanje uspelo v prid varnemu splavu.« Ta izjava je spet potrdila, kar že vemo, in sicer da vprašanje dostopa do splava sploh ni vprašanje vere proti neveri, levice proti desnici, tradicije proti sodobnosti. Gre za vprašanje, ali smo kot družba sposobni postaviti zdravje, dostojanstvo in avtonomijo žensk pred ideološke boje.

Zmaga v Strasbourgu ni konec zgodbe. Je začetek nove faze. Je dokaz, da se organiziran glas ljudi lahko prebije tudi skozi zapletene evropske mehanizme. In je opomin, da odpor proti tej pobudi ni bil nesporazum, ampak zavestna izbira. Izbira, ki pove veliko o tem, kako nekateri še vedno razumejo vlogo žensk v družbi. Morda je prav zato občutek krča tako razširjen. Ker vemo, kako krhke so te zmage, kako hitro se lahko tehtnica spet prevesi in da se v megli pogosto skrivajo pošasti.