Barbara Pešut: Skoraj sem šla v zapor

Danes sem prišla iz bolnice. Ni mi nič hudega. Nobenih hudih posledic nimam, razen da občasno težko kašljam. Kot da sem težek bolnik s popolnoma zakajenimi pljuči. Dejstvo je, da tak bolnik nisem in da zakajenih pljuč nisem imela nikdar. Samo kašljam tako, da me je sram. 

V bolnici sem bila zato, ker sem imela zelo visoko temperaturo. Žal nisem videla nobenega seksi zdravnika, ampak pozdravili so me dobro. Temperature nimam več. 

Ko sem prišla domov, sem dobila še pošto iz Umaga. Poslali so mi celo fotografijo mojega avta na parkingu. Dobila sem kazen, ker sem pozabila plačati parkirnino. Ustrašila sem se, da bi me lahko tudi zaprli, zato sem nemudoma plačala kazen, ki ni bila mala. Skoraj sem šla v zapor. Sem se kar ustrašila, ker je bil to kraj  na južni strani Hrvaške. Mislim si nekako takole. Imeti posel s tujo državo ni dobro.

Ta dan je prišlo še nekaj lepih reči. Moj mož me je pričakal s poljubom in toplo domačo juhico. Zelo dobro. Ne bom rekla nikomur, da mož kuha slabo. Ker to ni res. Vedno kuha zelo dobro in okusno. Najljubša jed, ki mi jo pripravi, je jota z repo. Jote tisti dan žal še ni bilo. Pride pa gotovo v teh dneh. 

Velikonočne praznike sem preživela doma. Ob dobri družbi in juhici. Najbolj pa se veselim prihajajoče vnukinje. Rodila naj bi se sedaj, v teh dneh mojemu ljubečemu sinu. Sin in vnučki so res ljubezen in mi dajejo smisel življenja.