Barbara Pešut: Malo me je sram, ampak tako je

Kupila sem cel kup reči za oba, tastarga in tamlajšga. Tastarmu sem kupila nove slike na majici, ki so se ukvarjale predvsem z Einsteinom. Saj ne, da bi mislila, da je moj mož tako pameten kot Einstein, ampak kupila sem mu ravno te vrste.

Prva je bila bolj rockarske narave. Bil je še kar zadovoljen. Naslednja majica prikazuje Chaplina, ki tetovira Einsteina, ta mu je bila pa bolj ljuba. Malo sva se pogovarjala o genijih in ugotovila, vsaj jaz, da je bilo življenje z njim kaj dolgočasno.

Da ne bi izpadla lena babica in teta, sem kupila za naši princeski še veliko lepih reči. Komaj čakam, da ju obdarim.

Kopat smo se šli enkrat v Umag, drugače sem se kopala predvsem v bazenu. Tam je bilo kar znosno. Bazen nam je nudil precej užitka, smo ga znale poiskati. Zvečer pa na večerjo. Jedla sem brancina v soli, pečenega. Enkrat tudi škampe. Enkrat sem jedla tudi testenine s tartufi. So bile kar dobre, ampak ne tako okusne, kot jih je pred nekaj leti naredil moj mož. Žal mi je, da ga tokrat ni bilo z nami na morju. Bi ga celega prelupčkala, če bi mu uspelo priti.

Kupila sem odpirač za steklenice zelene barve. Lahko rečem, da bolj ustreza ženskam. Čeprav tega niso priznale. Danes sem ga prijela v roke, je lahek in prijeten. Ne vem, če bi bil pravi kurac tako lahek in prijeten. Ponavadi so zahtevni. Je pa res, da pravega že dolgo nisem imela v rokah. Malo me je sram, ampak tako je. Pa sem šla iskat besedo v slovar in ni bilo zadetka razen v frazemih. Tole mi je ponudilo: bóli me kúrac, iméti póln kúrac kóga/čésa.

Vrnila sem se v novo hišo, vendar nisem nič začudena, vse se mi zdi normalno. Normalen pa vsekakor ni kurac na odpiraču. Bolj mi je všeč kot navaden. Samo ne bom ga zamenjala za normalnega, ker mi v resnici ni všeč.