Barbara Pešut: Rekla sem si, da sem ubogo, leno ženšče. Ni pomagalo.

Spominjam se tistih davnih obiskov Mržljakov na Hrvaškem. Vsaka gospodinja je rekla, da bi nama dala vina, pa ga žal nima. No, tega se ne grem več, zato imam sama dovolj vina.

Odločila sem se, da bom pisala samo smešne reči. V mojem življenju je tega bore malo. Imela sem eno smešno reč, samo sem pozabila, no, se spomnim že česa, vam povem. Začetek je obetaven. Smešno je namreč to, da mož kuha v kuhinji, jaz pa ležim na postelji. Povedal mi je, da prideta na kosilo tudi Peter in njegova Mateja.

Zraven mi je rekel pa še tole: “Krompirjeva solata in rakci v tempuri. No, tempura ni težek izpit. Gre za to, da v hladnem pivu namoči malo ostre moke in vanjo pomaka rakce. Potem jih speče in postreže. No, to ni tako smešna zgodba, je pa slastna.

Očetu, ki bolj slabo sliši, sem naročila za rojstni dan senčnik. On me je vprašal, če bi rada imela sendvič ali kaj? No, ne želim si tega, bi pa vzela senčnik. In potem sem ga tudi dobila. Lepega, belega. Hvala, oči.

Z mojimi asistentkami nimam smešnih doživetij. Zato, ker vse vejo, kako je z mano. Nimam teh moči, ki sem jih imela nekoč. Imam to bolezen, ki je nisem imela nekoč. Te bolezni - multiple skleroze nisem imela prej.

Ne rečem, da sem že dovolj stara, da bi jo imela lahko zdaj. Nisem še stara teta. Če se namažem s pravilnim makeupom, sem kar zgledna. Nisem videti slabo. Sem luštna. Pa blond. To je kar dobra vstopnica. Nekoč sem se predstavila voditelju razstave. No, to, da sem blond pa luštna, je takoj opazil. In sva šla notri do razstavnih panojev. Res je, da nisem našla na tistih panojih sebe ali pa vsaj kakšne bjonde. Slike so bile iz Bolgarije.

Niso mi bile preveč znane, čeprav sem v Bolgariji že enkrat bila. V takem visokem bloku sem enkrat prespala. Ta soba je bila polna ščurkov. Fuj in fej! Nisem jih pobijala. En dan smo odšli do plaže, ki je bila tik pod mojim blokom.

Ženšče, s širokim zadnjim e. Danes je minilo hvalevredno popoldne. Nisem vedela, kako naj izrazim svoje sovraštvo do lenobe. Po razmislim o tem, kako bi bilo to najbolje izraziti. In si domislim tole: Uboga ženska, saj še nisi tako daleč od šestdesetke, da bi stokala. Šele ko sem si rekla, da sem pač lena, je malo pomagalo.

Da sem natančnejša, takole je bilo. Rekla sem si, da tako odlašam s svojim delom, da sem ubogo, leno ženšče. Veste, tudi to ni dosti pomagalo. Najhuje je bilo, ker se je moja asistentka bolj režala od mene. Ne bom si več rekla ženšče, ker je res ogabno.