V našem prostoru obstaja nenapisan družbeni zakon: če si drugačen, samozavesten, viden in živiš polno, moraš najprej nekaj prestati. In to »nekaj« je pogosto – trpljenje. Dokler si uspešen brez razpoke, vzbujaš nelagodje. Ko pa se ti zgodi nekaj hudega, postaneš sprejemljiv. Človeški. Naš. Zdi se, da v Sloveniji uspehu odpustimo šele takrat, ko je bil najprej kaznovan.

Ko se je moje življenje v enem samem trenutku razsulo, ni šlo za eno stvar. Šlo je za razkritje sistematične izdaje v dolgoletnem partnerskem odnosu in hkrati za finančni ter profesionalni zlom, za katerega nisem vedela, da se dogaja – vse to v obdobju, ko sem ostala sama z otrokom in brez osnovne varnosti. In ker sem javna oseba, to ni ostalo zasebno.

Predstavljajte si, da se vam zgodi nekaj, kar vas notranje razsuje – in o tem vedo vsi. Da še iščete tla pod nogami, medtem ko vas že razglašajo za pogumno, navdihujočo, močno. Da se morate sestavljati v javnosti. Takrat se mi je – prvič v življenju – odprl prostor, ki mi prej ni bil na voljo: prostor sprejetosti. Isti ljudje, ki so me leta spremljali od daleč, so me nenadoma začeli prepoznavati; ne zaradi tega, kar sem bila vedno, temveč zaradi tega, kar se mi je zgodilo.

Končno primerna

To je bil trenutek, ko sem zelo jasno videla skrb vzbujajoč vzorec. Prej sem bila »preveč«.