O dnevu ne bi… Prvih štirih let po porodu se ne spomnim več. So bila pa odločilna za ponovno odkritje zdravega razuma. To mi lahko verjamete. Ko rečem zdrav, mislim desno možgansko hemisfero. Tisto, v kateri domuje jedro naše osebnosti. Jedro globokega notranjega miru. Kako zelo sem ga potrebovala. Kako ter predvsem kdaj naj pridem do njega? Kot zanalašč sem takrat srečevala po svetu same super-mame, ki so pokale od energije in sejale srečo z obrazov brez podočnjakov. Vse so imele otroke na gumb. Vedno sveže oprane lase. Lastnoročno pripravljene tri tople obroke na dan. Ne pospravljeno, zloščeno stanovanje! In delovne obveznosti opravljene mimogrede. Sama sem imela občutek, da sem zares naredila kaj koristnega šele med osmo uro zvečer in drugo zjutraj. V savno sem šla enkrat med tednom na skrivaj v času kosila.  Ampak se ni obneslo. V sobi za počivanje so me zasačili s telefonom in računalnikom.

S trmo, delavnostjo in voljo si nisem imela kaj pomagati. Disciplina pride prav, ampak nista prijatelja s prostim časom. Preglasi jo slaba vest. Obupno sem pogrešala tisti čas, ki bi bil samo moj. Želja po tem, da bi res naredila nekaj samo zase, ne da bi vmes štela zgrešene klice na telefonu, se mi je zdela skromna. A še vedno premalo, da bi sredi dneva, ko vsi delajo, obula športne copate za dve uri in zbežala stran. Bolj, ko sem razčlenjevala svoj delavnik in družinske obveznosti, bolj se je dejanska izvedba mojih želja približevala zgodnjemu jutru. Tako sem odkrila sončne vzhode na Šmarni gori. In z njimi stik s svojim jedrom. Točno tisto, kar sem iskala. Ja nič, sredi noči me nihče ne bo pogrešal. To je res. Ampak? Nič ampak. Ob štirih vstaneš in ob šestih si doma s svežim kruhom.  Vmes se dobrobiti kar množijo. Dihaš s polnimi pljuči in spravljaš srce na velike obrate.  Kar naenkrat so super-ženske zamenjali enaki somišljeniki. 

Ko nastaja dan, je v zraku najboljša energija. Ko butnejo vate vonji, ptiči in drevesa vidiš nebesa, čeprav je tema. Vsakič, kot da je prvič.


Veste kaj vam povem, ni jih malo, ki zjutraj pred službo zasopihajo v hrib. Ti krasni ljudje mi vsak dan znova dajejo motivacijo, da ne jenjam. Če koga dlje časa ne srečam, me zaskrbi, kaj je z njim. In sprašujem ostale, če kaj vedo. Mladi, starejši, od kar imamo najlepšo prestolnico na svetu polno turistov, tudi oni. Sploh poleti. Vsi, ki že vedo, da je svobodna izbira prostega časa v delovnem dnevu omejena, zavestno v tisti uri na polno živijo zase. Ko nastaja dan, je v zraku najboljša energija. Ko butnejo vate vonji, ptiči in drevesa vidiš nebesa, čeprav je tema. Vsakič, kot da je prvič. Pogled v vzhajajoče sonce, kot nagrada na vrhu gore, izboljšuje duševno in telesno zdravje, vedo povedati stari jogiji. Z energijo napolni telo za cel dan! Prvi teden se navajaš, drugega malo jamraš, tretji je odločilen - takrat nikakor ne smeš odnehati - ne sprašujte zakaj, zaupajte! Četrtega in vseh nadaljnjih pa se veseliš kot otrok.  Ni ga boga, ki bi mi vzel ta jutra. 

Vsak od vas ima v bližini svoj hrib. Če ga nimate, pridite k meni. Na vrhu je vedno dovolj prostora.