27.07.2019

Klavdija Miko: Človek in Luna

Tako je pač, petdeset let je za človeka že nekakšna doba, za človeštvo ne, če drugače obrnemo temo, s katero se je zadnji teden ukvarjal domala ves svet. Z okroglo obletnico odprave Apollo 11 in prvega pristanka človeka na Luni – pomembnega mejnika v zgodovini človeštva, ki ni, kot bržkone noben drug, obenem zasejal tudi toliko dvomov o dejanskem pristanku in hoji po prašni površini Lune.

Klavdija Miko

novinarka in namestnica odgovorne urednice priloge Ona

Da, ljudje so si od nekdaj zastavljali vprašanja o življenju … O svetu ... In vesolju. Se ozirali in želeli – tja gor. Edini Zemljin naravni satelit je zbujal radovednost, skomine in obljube. No, verjamemo, da je bilo tako. Upati je, da je bilo tako. »Prek neba se v jasnih nočeh vidi nebesni svod, Luna, zvezde, planeti, kar so ljudje od nekdaj opazovali, in vse civilizacije ter kulture so bržkone imele zgodbo z razlago o nastanku sveta ter njihovi vlogi v njem,« razmišlja prof. dr. Tomaž Zwitter, profesor astronomije z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko. Predivo je bilo in je neskončno. »Kar se dogaja v zadnjih desetletjih, vključno z raziskovanjem in osvajanjem vesolja ter pristankom na Luni, je kamenček v tem mozaiku, torej da zlagoma razumevamo svojo vlogo – v tem primeru z znanstvenega vidika. Zato so zadnja desetletja posebna, prva vesoljska odprava s človeško posadko Apollo 11 na Luni pa prelomnica v tej smeri,« pove sogovornik za Ono.

Pristanek na Luni ni zanimal zgolj tehnike, fizike, matematike itd., ampak je dejansko vsak posameznik o tem nekaj vedel. 

»To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo,« so bile prve besede astronavta Neila Armstronga, ko je 20. julija 1969 ob 22.56 (21. julija 1969 ob 3.56 po srednjeevropskem času) stopil v Morje tišine. Več kot šeststo milijonov ljudi po vsem svetu je po radiu in na televizijskih ekranih neposredno spremljalo zgodovinski dogodek, ki je bil vrhunec misije Apollo 11. Podvig in izrek poveljnika odprave sta se vtisnila v kolektivni spomin človeštva. Tomaž Zwitter prostodušno pove, da je bil tedaj mulec, na začetku osnovne šole. A vznemirjenje je bilo veliko. »Kot vse mlade me je marsikaj zanimalo. Predstavljajte si, televizor je bil nekaj novega in doživeti prenos, bil je v črno-beli tehniki, tako rekoč iz drugega vesoljskega telesa, je fantastično. Za mladega fanta je bila izkušnja, ki je ne pozabiš. Pa tudi – prenos z Lune je enkrat samkrat prvič.«

Najmanjšega dvoma ni, da je bil pristanek Apolla 11 na Luni tedaj osrednja odmevna novica po vsem svetu. »V letu 1969 se je dogajalo še marsikaj, a od tehnoloških dosežkov je bil številka ena,« doda Tomaž Zwitter. »In kar se tiče potovanja človeka v vesolje, tako tudi ostaja. Priti do Lune, pristati in se varno vrniti – to je stvar, ki je mnogo več kot samo leteti nizko nad Zemljo in gledati na naš planet od zgoraj.« Čeprav, Zemlja, če jo gledaš od zgoraj, je neznansko lepa.

In kakšna zapuščina svetu je dogodek, ki se je zgodil pred pol stoletja daleč tam zunaj? »Predvsem je treba poudariti, da ni šlo samo za dogodek, ki bi zanimal zgolj tehnike, fizike, matematike itd., ampak je dejansko vsak posameznik o tem nekaj vedel. Mislim, da je bila fascinacija s tem dogajanjem precej splošno vzdušje. Naj v našem prostoru spomnim zgolj na Slovensko popevko ali pesnika Gregorja Strnišo, ki ima v opusu relativnostno pesnitev, kar kaže, da so ga očitno zanimale te stvari. In to je pomembno. To je dediščina tistega časa,« pove Onin sogovornik.

V nasprotju z današnjim časom, ko se vse rado meri samo v evrih ali dolarjih, je pri takšnih projektih – kot je raziskovanje vesolja – marsikaj treba narediti preprosto zato, ker želimo. Pri tem se pokažejo izrazit človeški entuziazem, vestnost in volja ter zmožnost sodelovanja.  

Ni jih bilo malo, ki se jim je vesoljska tekma med ZDA in tedanjo Sovjetsko zvezo zdela nesmiselna in nevredna enormnih finančnih vložkov, a je vendar prinesla spoznanja. Sporočila. In rezultate v marsičem, kar je nam danes vsakdanje. »Poslati človeka v vesolje še zdaj ni preprosto. Drži, ob tehnološko tako zahtevnem projektu je primerno vprašanje, ali nas to na Zemlji kaj zanima. Ja, po svoje nas. Kajti po podobnih principih varnosti, zanesljivosti itd. kot v astronomiji deluje vse na Zemlji,« poudari Tomaž Zwitter. In razloži: »Srčna operacija, denimo, je še vedno tehnološko zapleten podvig. Preizkušanje zapletenih naprav, ki morajo delovati, so stvari, h katerim lahko vesoljska tehnologija relativno veliko prispeva. In to so koristi. Seveda pa ne gre samo za neposredne rezultate, temveč tudi za miselnost. V nasprotju z današnjim časom, ko se vse rado meri samo v evrih ali dolarjih, je pri takšnih projektih – kot je raziskovanje vesolja – marsikaj treba narediti preprosto zato, ker želimo. Bodisi da bi rešili problem bodisi da bi stvari delovale. Pri tem se pokažejo izrazit človeški entuziazem, vestnost in volja ter zmožnost sodelovanja. Tudi to je rezultat takih misij, kot je bil Apollo 11.«

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE