Manj kot uro dolga plovba s sodobnim katamaranom ni obetala posebno odročnih krajev. Po pristanku so se potniki hitro porazgubili med kamnitimi hišami, nekateri s kolesi in kočijami. »Tod se je čas ustavil pred desetletji,« mi vedo povedati v turističnem uradu, kjer so me napotili do najbližje otoške zanimivosti – prodajalne pletenin! Že bežen ogled skrbno zloženih puloverjev, jopic, nogavic je potrdil moje slutnje, da je volna nepogrešljiv del življenja otočanov. Trdoživi prebivalci odročnih otokov so se stoletja preživljali z ribolovom in kmetijstvom, pri čemer so potrebovali topla, nepremočljiva oblačila. Za njihovo izdelavo se je dobro obnesla volna. 

Gosja peresa namesto pletilk
Nekoč so bile pletilke prava dragocenost, zato so deklice začele plesti z oskubljenimi gosjimi peresi ali vrbovimi vejicami. Šele ko so postale bolj izurjene, so dobile prave pletilke. Sprva so pletle le volnene nogavice, kasneje pa tudi druge kose oblačil. Puloverji so bili narejeni iz nebarvane volne in namenjeni za najboljši kos – za pomembnejše verske obrede in druge posebne priložnosti. Ponošeni pa tudi za vsakdanja opravila. S pletenjem so se ukvarjale predvsem ženske, za katere je bilo natančno delo tudi priložnost za druženje. Pridobljeno znanje je prehajalo med generacijami, še posebno izdelava svojevrstnih vzorcev. Še danes jih izdelujejo več kot dvajset, kar omogoča nešteto kombinacij. Vzorci predstavljajo vse, kar je bilo nekoč povezano s preprostim življenjem in željami otočanov: ribiške vrvi, otoška polja, družino, srečo, zdravje ... Vsaka družina je pletla svoje kombinacije vzorcev. Moški so bili večinoma ribiči in morje okoli otokov je pogosto zelo razburkano. Marsikateri ribič je izgubil življenje na morju in pogosto so utopljene prepoznali prav po puloverju, katerega vzorci so pričali, kateri družini pripada. 

Puloverje je danes mogoče dobiti v vseh barvah. Prvotno pa so jih pletli le iz grobe nebarvane volne. Takšna je bila skoraj nepremočljiva, saj je vsebovala veliko lanolina. Irci s ponosom nosijo aranske puloverje tudi na praznovanjih, saj je to več kot topel kos oblačila. Je delček zgodovine in irskega ponosa.

Puloverji na modnih pistah
V tridesetih letih preteklega stoletja so začeli puloverje prodajati in kmalu se je zanimanje zanje zelo povečalo. Podjetni trgovci so začeli zalagati otočanke z materialom in pletilkami in tako pritegnili k pletenju še več žensk. Aranski otoki in tradicionalni puloverji so pred šestdesetimi leti prevzeli novinarja in odvetnika Padraiga O'Siochaina. Otoške puloverje je začel prodajati v ZDA in Kanadi, postali so velika uspešnica. Danes jih izdelujejo iz najdražjih materialov, kašmirske volne in alpake, moherja, svile. Ročne izdelke pletejo predvsem na najmanjšem otoku Inis Meain in jih dostavljajo v svetovne prestolnice mode. Prodajajo jih v prestižnih butikih, pojavljajo se v znanih modnih revijah. Za pulover je treba odšteti od 60 do 200 evrov, kar pravzaprav ni veliko, saj lahko izdelava enega samega traja tudi več tednov. 

Navdih umetnikom
Življenje na kamnitih otokih je bilo še v drugi polovici preteklega stoletja zelo težko, otočani pa so bili navajeni preživeti le s tistim, kar jim je dajala narava. Stvari so se začele spreminjati z napeljavo tekoče vode, elektrike in telefona. Največje spremembe pa sta prinesli redna letalska in ladijska povezava. Vsakdan je postal udobnejši in za otoke so se začeli zanimati turisti. Že davno pred njimi so se nad izoliranim tradicionalnim življenjem in ustnim izročilom navduševali pesniki, pisatelji in drugi umetniki. Daleč od siceršnjega hitrega tempa so našli navdih v divji naravi, preprostem bivanju in trdoživih domačinih. Ti so še pred stoletjem zapuščali otoke, saj na njih preprosto ni bilo možnosti za preživetje vseh. Danes pa ostajajo tudi mladi, ki vidijo priložnost v turizmu. 

Najbolj obiskan je Veliki otok
Najbolj razvit in obiskan je največji izmed treh otokov, Inis Mor (Veliki otok). V edinem pristanišču Killronan turiste pričakujejo izposojevalnice koles, nekaj značilnih irskih gostiln – pubov, trgovina, pošta in turistični urad. Zaselek šteje le nekaj deset hiš. Podobnih je na otoku še nekaj, a pristanišče je daleč najbolj živahno. Tu se začne raziskovanje otoka za večino pretežno enodnevnih obiskovalcev. Nekateri se sprehodijo le po bližnji okolici ali do vrnitve ladje preprosto lenarijo na bližnji peščeni plaži. Morje je žal prehladno za prijetno kopanje razen v neoprenski obleki, ki je obvezna pri ljubiteljih deskanja na valovih. 

Podolgovati otok je dolg nekaj več kot 14 kilometrov. Preveč za lagodno sprehajanje, saj se ceste vijejo sem in tja ter spotoma premagujejo kakšno vzpetino. Najpametneje si je izposoditi kolo, zanimiv pa je tudi organiziran ogled z majhnim avtobusom ali kočijo. Pešpoti spremljajo ozke ceste, pogosto pa zavijejo čez pašnike. Tam pohodnikom delajo preglavice visoke kamnite ograje, ki ločujejo ozemlja posameznih lastnikov. Vse skupaj menda merijo precej več kot tisoč kilometrov! Kar težko sem si predstavljal, koliko dela je bilo treba, da so v stoletjih zrasli vsi ti zidovi. Zanimivo je, da v njih na prvi pogled ni videti prehodov. Živino na posamezne ograjene pašnike naženejo tako, da v zidu na točno določenem delu odmaknejo na poseben način zložene kamne in naredijo prehod. Pohodniki za to nimajo ne časa, ne volje, ne znanja, zato jih preprosto preplezajo. Z malo truda mi je uspelo »osvojiti« najvišji vrh otoka (120 metrov), na katerem stoji kamnit svetilnik, ki že dolgo ne opravlja več svoje naloge. Več spoštovanja sem občutil ob vsaj dva tisoč let stari trdnjavi Dun Aengus, to sta kakšnih petdeset metrov dolga polkrožna kamnita zidova, postavljena na rob prepadnega klifa. Na otoku so še tri podobne, a manjše utrdbe. 

Najmanjša cerkev na svetu
Poleg njih sem pretaknil še razvaline samostanov iz 15. stoletja in pokukal v cerkev svetega Brendana, ki je menda najmanjša na svetu. Pravzaprav jo kamnita hiška, ki bi jo mimogrede zamenjali za pastirsko kočo. Zanimivo je bilo obiskati tudi pokopališča s kamnitimi keltskimi križi. Otoki dajejo zatočišče številnim pticam, na odmaknjeni plaži pa sem naletel celo na tjulnje, ki so se brezskrbno greli na pesku. Posebno privlačen je del kamnite obale, na kateri je v živo skalo izdolben velikanski naravni bazen pravokotne oblike, imenovan Worm hole. Ob plimi ga polnijo visoki valovi, ves čas pa voda doteka tudi skozi podzemne rove. 

Rodovitno zemljo 
so naredili z lastnimi rokami
Aranske otoke so začeli načrtno naseljevati v 17. stoletju. Prišleki so morali preživeti v zelo težkih razmerah. Sliši se neverjetno, ampak zemljo so otočani dobesedno naredili z lastnimi rokami! Drobili so kamenje ter pripravljali mešanico peska, alg in živalskih iztrebkov. Danes je na pašnikih največ krav in konjev. Nekoč pa so jih po številu daleč prekašale ovce. Skoraj vse za preživetje so morali izdelati sami: volno so uporabljali za oblačila, kože tudi za čolne, kamnite hiše so pokrivali s slamo. Na otok so dovažali predvsem živino, šoto za kurjavo in viski. Prodajali pa so alge kot gnojilo, kamnite bloke za nagrobnike, soljene ribe in krompir, ki je menda eden boljših na Irskem.
Na največjem otoku je okoli 800 prebivalcev, ki čisto udobno živijo z le eno trgovino, črpalko, enkrat tedensko odprto banko, zdravnikom in dvema medicinskima sestrama. Tu so še trije nepogrešljivi pubi, ki še zdaleč niso namenjeni le pijančevanju, temveč so središče družabnega življenja ob glasbi, petju in plesu. V petih šolah je dovolj prostora za vso mladino, tudi za srednješolce, zadnja leta pa so ponosni na prvi oddelek univerze. V poletnih mesecih cvetijo jezikovne šole, saj otočani govorijo irsko gelščino, enega izmed keltskih jezikov. Vse do 17. stoletja je bil to edini jezik sporazumevanja na Irskem. 

Vzemite si čas
Otok je vredno obiskati za več dni. Tako vam še bolj ostanejo v spominu spokojne peščene plaže in sive kamnite hiše, ki so pravo nasprotje bujno zelenim pašnikom. Nad mirom in naravnimi lepotami se navdušujejo tudi spiritualni in newageovski obiskovalci. Prenočišča je mogoče najti v nekaj penzionih in manjših hotelih. Možno je tudi kampiranje ali glamping – udobno bivanje v hiškah, zgrajenih iz pretežno naravnih materialov. Miren vsakdan poživi kar nekaj glasbenih, folklornih in športnih prireditev. Med temi je najbolj privlačno tekmovanje Red Bull v skakanju s skakalnice, ki je postavljena 27 metrov nad znamenito vodno luknjo Worm hole.