Kaj imaš izgubiti, ko si čustveno na dnu? Nič. Najverjetneje zato, ker si takrat prepričan, da ti nič ne pomaga, da bi bil bolje. Krogi, ki jih vedno znova tečeš, deluješ vselej po istih vzorcih in vsakič pričakuješ drugačen rezultat. Ko se je to meni zgodilo, sem že vedela za svoje vzroke in vzorce. Pomagati pa si nisem znala. Tolikokrat slišiš, kako pomembno je imeti rad najprej sebe, pa še vedno ne dojameš, kaj to sploh pomeni. Kako se človek mora počutiti, da to v sebi dejansko začuti – imeti se rad. Še manj pa, kako to doseči.

Prst kaže name

Ko mi je bilo nekega dne razloženo, da obstaja ena oseba, s katero bom vedno povezana, na katero se bom lahko vedno zanesla, pri kateri bom našla vso varnost in podporo in mi bo vse življenje zvesta in edina najučinkovitejša tolažnica, je bila moja prva misel: To osebo bi pa res rada spoznala! Gledam naokrog, razmišljam, so to moji starši, otroci, partner? Potem prst pokaže name.



Od tedaj je preteklo še kar nekaj časa, preden sem nehala govoriti o okolici in se začela zavedati, kdo pravzaprav sem jaz. Kaj so moje želje, vrednote, strahovi, vzorci, od kod žalost, od kod občutek ne-varnosti, kje se končajo drugi in kje se začnem jaz. In najpomembneje: od kod pride ljubezen?

Pot do sebe ima težke epizode, saj je bilo treba prevzeti popolno odgovornost zase. Treba je bilo spustiti nadzor nad dogodki, na katere nimaš vpliva, malce postaviti ego na stran in se zagledati v svoje ogledalo.

Da in ne

Moj »imeti se rad« se je začel s postavljanjem meja sebi in drugim v mojem ozko zasebnem življenju. Nadaljeval se je z besedo – ne. Z vsakodnevnimi vprašanji, ali je zame nekaj sprejemljivo ali ne. Kako se bom počutila, če rečem da ali če se odločim za ne. Koga ob tem prizadenem: sebe ali druge? S čim bom bolj v skladu s sabo in s čim pomirjena? Kdo so osebe v mojem življenju in kaj mi pomenijo?



Še nikoli nisem imela tako mogočnih in intenzivnih pogovorov s sabo niti čutila toliko dilem in strahov, negotovosti in nezaupanja v svoje občutke in v naravni instinkt.

Žal so najtežji trenutki najboljši učitelji. In hkrati najboljša priložnost.

Odločitev potegniti črto in sprejeti odgovorne odločitve zase je bila morda najtežja poteza do tedaj. Opustiti željo, da ti bo ob tem kdo sledil. Da se podajaš v popolnoma neznan svet, kjer ni potuhe, niti garancije, niti plana B, ampak nežen začetek vseživljenjskega odnosa s svojim novim, najbolj zanesljivim prijateljem.

Odnos med mano in mano

Pot. Dejstvo, da ni napačne poti, da sem v vsakem primeru tam, kjer je ta trenutek najprimerneje zame, je pomirjajoče. Brez strahu pred prihodnostjo. In hvaležnost. Čutenje hvaležnosti prinaša božanske rezultate v pozitivnih občutenjih. Človek, ki vsako jutro najde nekaj stvari, za katere je v življenju hvaležen, je zmagovalec dneva. In dan šteje. Včasih se izkaže, da je najslabši dogodek največji blagoslov. In tudi za ta dogodek se da biti hvaležen. Da je življenje v resnici lahko in enostavno, sem začutila takrat, ko sem sprejela popolno iskrenost in to zahtevala tudi od drugih. Ko padejo vse maske, ko ti ni več do tega, da postavljaš druge pred sebe, ko ni občutka krivde in bojazni. Hote ali nehote se postavi drugačno okolje, saj je mnogim tako zahtevna iskrenost v breme. Tudi meni je včasih bila, vendar zdaj vem, da ravno iskrenost osvobaja. Sprosti telo, nariše nasmeh, čustva te postavijo v višje vibracije, normalno, saj nisi v nasprotju s sabo. Na višjih vibracijah pa si ena sama energija. Energija, ki privlači ljudi in stvari ter dela čudeže.



Uresničenje želje

Verjamem, da se na taki energiji in osredotočenju na želje začnejo neverjetne manifestacije. Kakršne koli so želje, jih je mogoče zmanifestirati. Denar, zdravje, dober partnerski odnos, novo partnerstvo, dom, na videz nerešljive okoliščine, za moč in voljo, in vse to ob času, ki je najprimernejši. Pri meni dokazano deluje.

Neverjetno, kaj prinaša v življenje sprememba fokusa tja, kamor želiš! Neverjetno, kako se človek lahko vzljubi, ko postane iskren do sebe. Neverjeten občutek, ko odkrije, da je vse, kar ima v sebi, tako lepo in ljubeče in dobro in čisto prav tako, kot je. In s kolikšno lahkoto lahko ponudi vse, kar ima, ne da bi se obenem izgubil, trpel in si škodoval.

Globoko verjamem, da ni življenje to, kar se dogaja okoli mene, ampak kako ga jaz doživljam. Ni tisto, kar delam, je to, kako se počutim ob tem. In še bolje, da lahko sama izbiram, kako se počutim.

S tem procesom, sprva hudo bolečim in travmatičnim, nato polnim upanja v vse dobro, kar še pride, in zaupanja vase, je tisti, ki se vanj poda, samemu sebi rešil življenje. Jaz ga sebi zagotovo z zavedanjem svojega notranjega potenciala. Popolnoma drug občutek kot stanje na prepihu je samo minutka na odprtem vetru, kjer sta jasnost in svoboda.

Sebi počasi, počasi postajam najzvestejša prijateljica.

Od kod je torej prišla ljubezen? V vsakomer je. V meni je. Ves čas je bila tam in mirno čakala, da jo primem za roko in jo povabim na svetlobo.

Komu pripadam? Sebi.