Bolezen ne prizadene vseh, pri kom je večje tveganje, da bo nekoč zbolel?
Večje tveganje za stresno inkontinenco imajo ženske, ki so rodile. Vzrok je tudi v genski predispoziciji (pomanjkanje določenega tipa kolagenov). Večje tveganje je tudi pri ženskah, ki dvigujejo težja bremena že kmalu po porodu.
Za razvoj urgentne urinske inkontinence imajo več možnosti tiste, ki so imele inkontinenco v otroštvu, ženske, ki so imele pogoste okužbe sečil, ženske, ki pogosto urinirajo in ki hodijo na vodo tudi ponoči, ženske, ki imajo nevrološka obolenja, in tiste v menopavzi. 

Resnica je, da keglove vaje ne morejo preprečiti in tudi ne pozdraviti urinske inkontinence. 

Koliko na bolezen vplivajo tek, skakanje po trampolinu, gimnastika, balet? Lahko te dejavnosti v otroštvu in mladosti vodijo v inkontinenco v odraslosti?
Šport običajno pomaga krepiti mišice medeničnega dna, a lahko nekateri športi, ki ga ekstremno obremenjujejo, kot so skoki pri gimnastiki, skoki na trampolinu, celo poškodujejo vezivne strukture medeničnega dna. Tu bi bilo treba poudariti razliko med mišicami in vezivnimi tkivi. Mišice niso neposredno odgovorne za inkontinenco urina. Oporna tkiva, ki podpirajo mehur in sečnico, so vezivna (kolageni) in teh ne moremo trenirati, krčiti ipd. Odvisna so od naravne regeneracije. Deklice, mladostnice, ki še niso rodile, lahko skačejo po trampolinu, kolikor hočejo, a v tistem trenutku ne bodo imele težav z inkontinenco, pa ne zato, ker imajo močnejše mišice medeničnega dna, razlika je le v tem, da še niso rodile, da imajo čvrsta vezivna tkiva.
Najina pacientka je bila tudi mlada gimnastičarka, ki še ni rodila, a je že imela težave s stresno inkontinenco, ki je bila posledica ekstremnih obremenitev vezivnih tkiv. To je tudi dokaz, da lahko ekstremne obremenitve celo škodno vplivajo na vezivno tkivne strukture medeničnega dna. 



Urinska inkontinenca močno vpliva na kakovost življenja, a kljub temu s težavami spregovorimo o njej. Ima sram res tolikšno vlogo, da ne poiščemo pomoči?
Seveda je inkontinenca še vedno tabu in le redki si upa priznati, da mu uhaja voda. Marsikatera ženska celo misli, da je za to kriva sama, ima slabo vest, da je premalo delala keglove vaje za krepitev medeničnih mišic, ki so žal tako poudarjene. Boji se oznake, da je lena in hkrati umazana, ker ji uhaja urin. Resnica je, da keglove vaje ne morejo preprečiti in tudi ne pozdraviti urinske inkontinence. Druga skrajnost je, da se bojijo operacije. Inkontinenca ni smrtno nevarna bolezen, da bi se zaradi nje nujno izpostavljali invazivnim posegom. 

Zelo priporočljivo bi bilo, da bi po končani reproduktivni dobi vsaka ženska preventivno opravila termično lasersko obnovitev vezivnih tkiv. 

Kateri je tisti znak, da moramo zares poiskati pomoč, preden bo prepozno?
Ženske smo zaradi kratke sečne cevi bolj nagnjene k uhajanju urina. Če nam tu in tam uide kakšna kapljica, ko imamo poln mehur in zakašljamo, kihnemo, ni nič narobe. Problem je, ko nam pri vsaki telesni aktivnosti in praznem mehurju uide voda. Takrat je treba čim prej poiskati pomoč, da inkontinenca ne napreduje v višje stopnje in da se dodatno ne razvije urgentna inkontinenca, ki je lahko posledica pogostega praznjenja mehurja iz navade, zaradi uriniranja »za vsak primer«. Zelo priporočljivo bi bilo, da bi po končani reproduktivni dobi vsaka ženska preventivno opravila termično lasersko obnovitev vezivnih tkiv, ta je trenutno edini način neinvazivne krepitve kolagenih vezivnih vlaken, ki jih naravi ni uspelo dodobra regenerirati. 



Kako ravnamo preventivno?
Težave s preveč aktivnim sečnim mehurjem lahko preprečimo tako, da ne hodimo na vodo prepogosto. Zdravo uriniranje ob normalni količini popite tekočine, denimo dva litra, ne sme biti pogostejše kot vsake štiri ure čez dan, ponoči na vodo ne hodimo. Pri začetnih težavah lahko zdravimo s t. i. avtogenim treningom mehurja. S preusmeritvijo misli moramo preprečiti prepogosto uriniranje in počasi podaljševati časovne intervale med posameznimi uriniranji.
Keglove vaje in vaginalne uteži so za krepitev mišic medeničnega dna, pri ohlapnosti nožnice nimajo prave vrednosti. Mišice medeničnega dna se stalno krčijo refleksno. Vsaka jih nezavedno trenira ob različnih situacijah, kot so kihanje, kašljanje, dvigovanje bremen. V klinični praksi opažamo, da imajo redke ženske oslabele mišice medeničnega dna. Te napotimo k fizioterapevtu. Običajno je tako, da imajo mišice močne, pa imajo vseeno težave z inkontinenco. Prevelika pozornost in obremenjenost z vajami lahko celo vodita v povečan tonus teh mišic, ki jih kasneje ženske težko sproščajo in nimajo več prave refleksne funkcije, ko bi bilo treba. 

Ženske po porodu potrebujejo čas, da pridejo v formo, in žal ga ne moremo prehiteti. Za dokončno regeneracijo tkiv potrebujejo devet mesecev, toliko kot traja nosečnost. 

Bi bilo smiselno vsako po porodu napotiti na elektrostimulacijo?
Ženske po porodu potrebujejo čas, da pridejo v formo, in žal ga ne moremo prehiteti. Za dokončno regeneracijo tkiv potrebujejo devet mesecev, toliko kot traja nosečnost. Seveda morajo fizično okrepiti svoje telo, tudi mišice medeničnega dna, predvsem pa morajo veliko delati za krepitev mišic telesnega jedra, za stabilizacijo trupa, da bodo znale pravilno dvigovati bremena in razbremenjevati vezivne strukture medeničnega dna. V Sloveniji smo bili med prvimi, ki smo se ukvarjali z elektrostimulacijo medeničnega dna. S številnimi kliničnimi izkušnjami smo spoznali, da je elektrostimulacija pomembnejša pri zdravljenju urgentne inkontinence, pri stresni pa žal ni tako uspešna. Možnost v preventivi vidiva v obnavljanju, učvrščevanju vezivnih tkiv po končani reproduktivni dobi.