Da bi doumeli, kako je v resnici potekalo zdravljenje 14-letnega fanta, ki je umrl lani septembra (in sta bili glede njegove smrti kasneje opravljeni dve strokovni analizi), so namesto konkretnih imen začeli neposredno in posredno vpletene zdravnike opisovati kar s črkami A, B in C. A kot Uroš Mazić, sedem let otrokov lečeči zdravnik, B kot Tomaž Podnar ter C kot Samo Vesel. Pa ni bilo vse skupaj čisto nič bolj jasno. 


Tišina na konziliju
Poskusimo še enkrat. In si pomagajmo s poročilom izrednega internega strokovnega nadzora na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana. Aprila lani so otroku operirali aorto in vstavili, natančneje kirurg Tomislav Klokočovnik, srčni spodbujevalnik. Po operaciji se je fant dobro počutil. Njegovo poletje je minilo mirno. V zadnjih dveh tednih avgusta je teže dihal, srce mu je hitro bílo. V bolnišnici, kamor je bil sprejet takrat, so ugotovili, da gre za novonastalo pomembno aortno regurgitacijo z močno povečanim levim prekatom. Zdravnik A stanja ni prepoznal kot ogrožajočega. Zdravnika B in C pa sta stanje prepoznala kot resno. Bila sta prepričana, da bo lečeči zdravnik, zdravnik A, bolnika predstavil na rednem kardiokirurškem konziliju, ki je potekal manj kot 24 ur po razpoznavi stanja. Tega ni naredil. Takrat otrok ni bil v smrtni nevarnosti, zato zdravnika B in C v zdravljenje nista posegla sistemsko in aktivno že med konzilijem. 



Morda bo A ukrepal sam
Zdravnik A problema na konziliju ni predstavil kot prednostnega, zato se je zdravnik C na lastno pest odločil, da po konziliju stopi k otrokovemu lečečemu kirurgu in vodji programa otroške srčne kirurgije, Klokočovniku (v četrtek je s položaja vodje programa odstopil), ki je fanta že operiral, ter mu pove za svoje pomisleke. Obiskal ga je v pisarni, kirurg je oceno zdravnika C sprejel kot pomembno in mu zagotovil, da bo z zdravnikom A govoril ter ukrepal. Zdravnik C je bil prepričan, da je naredil vse, kar bi v dani situaciji lahko, zato se je, ker fant ni bil njegov pacient, vrnil k svojim obveznostim. Naslednji dan je kirurg Klokočovnik zbolel, obenem pa je menil, tako je povedal kasneje zdravniku C, da bo zdravnik A sam, če bo presodil, da je zadeva nujna, prišel do njega in ga prosil za pomoč, da ne bo spet »špetir«. Tega zdravnik A ni storil. Kirurg je kasneje na mladega pacienta ob vseh obveznostih pozabil. 


Posledice napačne presoje
Vmes se je otrokovo stanje poslabšalo. A ne samo po sebi. Poslabšanje, ki je vodilo v srčni zastoj, je bilo neposredno povezano s povečanjem odmerka ACE inhibitorja in uvedbo beta blokatorja. Beta blokatorji pa nikakor niso primerno zdravilo za zdravljenje akutnega srčnega popuščanja. Napačno diagnozo je postavil zdravnik A, prav tako je bil on tisti, ki je posledično otroka, na podlagi svoje napačne presoje, tudi zdravil. Pacient je po neuspešni reanimaciji umrl. Za zdravnika B in C kakor tudi za osebje zdravstvene nege je bila otrokova smrt velik šok, kajti živeli so v prepričanju, da fant dobiva oskrbo, ki jo potrebuje. 



Kdo bo koga

V analizo neželenega nevarnega dogodka zapišejo, da so ugotovili pri primeru veliko odstopanj. Prvič. Nezmožnost UKCL, da imenuje primernega strokovnjaka za vodjo službe za kardiologijo. V. d. vodje je bil vse do decembra lani namreč nefrolog Rajko Kenda. Kako je lahko nefrolog vodja kardiologov, smo vprašali tudi strokovno direktorico, prof. dr. Marijo Pfeifer, dr. med. Odgovorila nam je, da zaradi strokovnih in drugih nesoglasij, ki so na oddelku onemogočala timsko obravnavo bolnikov, prof. Podnar ni želel ponovno sprejeti vodenja oddelka: »Zato je generalni direktor Simon Vrhunec pred dvema letoma in pol imenoval prof. Kendo kot v. d. Naloga vodje je, da vodi oddelek; skrbi, da organizacija dela teče nemoteno, da imajo zaposleni redne strokovne sestanke, da skrbi za profesionalno komunikacijo in tako za večjo kakovost in varnost zdravstvene obravnave. Tukaj je subspecialnost drugotnega pomena. Tako kardiologi kot nefrologi imajo opravljeno isto specializacijo – iz pediatrije.« Kenda trdi, da je vodstvu večkrat pisal, da za funkcijo ni usposobljen, in prosil za zamenjavo, a ga menda niso upoštevali. Strokovna direktorica, ki je na položaju že leto in pol, trdi, da ji dr. Kenda ni poslal nobene odstopne izjave. Nič se ni spremenilo vse do konca decembra, ko je na položaj vodje Službe za kardiologijo vendarle stopil kardiolog, in sicer Tomaž Podnar. A škoda je že bila narejena. S tem je povezano tudi drugo odstopanje v času zdravljenja in nato smrti 14-letnika: neustrezna komunikacija med vodjo službe, ki ni bil kardiolog, in pediatri kardiologi.

Šef, ki ni hodil na vizite

Tretjič: neizvajanje glavnih vizit na kardiološkem oddelku in drugih organizacijskih in strokovnih sestankov, ki bi pripomogli k nadzoru dogajanja na oddelku. Sam dr. Kenda to izjavo, ki jo preberemo v poročilu, odločno zanika, zdravniki na oddelku ji pritrjujejo. Na vprašanje, ali je vedela, da naj Kenda med svojo funkcijo kot v. d. vodja kardiologije ne bi hodil na vizite, strokovna direktorica Marija Pfeifer odgovori: »Da, vendar sem razumela, da hodi na kardiološki oddelek na sestanke.«


Prof. dr. Marija Pfeifer, dr. med.:


Četrtič: nezadostna komunikacija med tremi pediatri kardiologi, ki je veliko tveganje za varno in kakovostno oskrbo pacientov.

Zadnji dve leti, trdi eden od omenjenih in nezadostne komunikacije »obtoženih« kardiologov na oddelku, so delali v hierarhično in strokovno »obglavljenem« okolju: »Imeli smo šefa, ki ni hodil na vizite. Po hierarhiji smo si bili vsi enaki. Vsi, razen dr. Mazića, pa smo vseeno delovali kot tim. Drug drugemu smo kazali ultrazvočne posnetke pacientov, dnevno delili svoje domneve, kar je nekaj povsem običajnega. Kenda je dobro vedel, da je Mazić tozadevno izjemno problematičen, da dela sam zase, a kljub temu, da so se težave z njim ponavljale, ni ukrepal. Problema z Mazićem več let ni želel razreševati. Včasih sem dobil občutek, da se situacije na kardiologiji, dokler jo vodi Kenda, skorajda ne sme rešiti. Problemov se je Kenda loteval z veliko vehementnostjo in nikoli ni sprejel mnenja drugih.«

Kenda prav tako vse do sobote zjutraj, ko ga je ob 6. uri zdravnik C obvestil o otrokovi smrti, sploh ni vedel, kaj se na oddelku dogaja, čeprav je fant umrl že dan prej. Je pa izjemno nenavadno, da lečeči zdravnik, torej zdravnik A, vodje oddelka in strokovnega direktorja klinike o smrti bolnika ni takoj obvestil. To je namreč običajna praksa. Na vprašanje, zakaj ga nista potem vsaj zdravnika B in C obvestila prej, nam zaupajo, da se tudi sicer nihče od kardiologov na Kendo ni (več) obračal, ker jim nikoli ni pomagal najti rešitve. 



Veliko podobnih zgodb
Samo en primer: leta 2012, julija natančneje, so v UKC Ljubljana obravnavali dva novorojenčka s sindromom hipoplastičnega levega srca. Enega otroka so poslali v Izrael, kjer so ga operirali po standardni metodi, drugega so v ljubljanskem Kliničnem centru. Trije zdravniki, vključno z Izraelcem Davidom Mishalyjem, se po neuradnih informacijah niso odločili za standardno operacijo, ampak so izbrali drugo metodo, ki je v UKC Ljubljana do tedaj še niso izvedli in tudi po literaturi še ni veljala kot alternativna. Nato je operacijo opravil domači kirurg Robert Blumauer. Soglasje za poseg je podpisal kardiolog Uroš Mazić. Ko je za to izvedel Tomaž Podnar, takrat še vodja oddelka, v primeru 14-letnika zdravnik B, je o nameravani neprimerni operaciji pisal vsem odgovornim, tudi direktorju pediatrične klinike, dr. Kendi, in prosil, naj jo preprečijo, a se ni zgodilo nič. Otrok je decembra umrl. Podobnih »zgodb« naj bi bilo še več. 

Moč posameznika

Vrnimo se k nesrečnemu najstniku. Strokovni nadzor je dobil zeleno luč šele v sredo, pet dni po otrokovi smrti, pa še to na pobudo zdravnikov B in C, ki sta nadzor Kendi predlagala že v soboto, nato z njim o tem govorila že v ponedeljek, a naj bi se obotavljal. V sredo zjutraj sta na rednem konziliju s primerom seznanila vse prisotne, med katerimi je bil tudi strokovni direktor Kirurške klinike Matjaž Veselko; ta je Kendo pozval k izvedbi izrednega strokovnega nadzora. Na upravi UKCL so Kendov dopis, v katerem je predlagal izvedbo izrednega strokovnega nadzora, prejeli šele v petek, teden po smrti bolnika. Dokument je bil sicer datiran s sredo, torej pet dni po smrti nesrečnega bolnika. Uradni postopek je stekel naslednji ponedeljek, deset dni po smrti.

Ko smo enega od pediatrov kardiologov vprašali, kaj pomeni, da so v slabih odnosih, in to zelo konkretno, nam je povedal, da je večina njih delala kot v timu, le da so imeli ves čas ob sebi izrazitega individualista, torej dr. Mazića. »Če bi jih bilo na oddelku 20, se ta primanjkljaj ne bi izražal tako očitno, če pa so na oddelku samo štirje kardiologi, od tega pa t. i. individualist uživa popolno podporo direktorja pediatrične klinike, postaja situacija vedno bolj neobvladljiva.«

Fant, ki je septembra lani umrl, je bil napačno zdravljen. Kakšne bodo posledice za dr. Mazića? »Vzročno-posledična analiza mu je priporočila le dodatno izobraževanje iz kardiologije,« nam zaupa Pfeiferjeva. »Na osnovi nedavnega poročila izrednega strokovnega nadzora, ki je natančneje prikazalo dogajanje zadnji dan bolnikovega življenja, pa smo mu izrekli opozorilo pred prekinitvijo delovnega razmerja.«



In kaj zdaj?

Dr. Pfeiferjeva je v zvezi z dr. Mazićem kot strokovna direktorica UKC Ljubljana doslej prejela dve odškodninski tožbi zaradi diagnoze dolge dobe QT (sindrom dolge dobe QT je gensko pogojena bolezen, ki se izrazi s smrtno nevarnimi prekatnimi motnjami srčnega ritma, ob katerih lahko pride tudi do srčnega zastoja. Ugotovijo jo na podlagi anamneze, EKG-posnetka in genskih preiskav, op. p.), ki jo je v kardiološki ambulanti za odrasle kardiolog ovrgel. »Bolnika sta več let jemala zdravilo beta blokator in bila v strahu pred nenadno srčno smrtjo. Pri nekaj Mazićevih bolnikih je diagnozo dolge dobe QT ovrgel tudi aritmološki konzilij,« nam zaupa sogovornica.

Dr. Tomaž Podnar dlje ni želel podpisati pogodbe za prevzem vodstva kardiologije, kajti svoj položaj je pogojeval tudi z odstopom Kende in Mazićevo premestitvijo. »Lani spomladi, kmalu po tem, ko sem začela mandat,« nam zaupa strokovna direktorica, »smo skušali dr. Mazića prezaposliti tako, da bi mu bil strokovno nadrejen kardiolog aritmolog za odrasle, formalno nadrejen pa neposredno strokovni direktor pediatrične klinike. Zapisali smo dogovor, vendar ga na koncu dr. Mazić ni želel podpisati. Po prejemu obeh obremenjujočih poročil se je vodstvo UKCL v soglasju s strokovnim direktorjem pediatrične klinike prof. Kendo 14. marca letos odločilo, da dr. Mazić ne bo več zaposlen na kardiološkem oddelku, ampak na drugem pediatričnem oddelku.« 



O primeru smrti nesrečnega 14-letnega bolnika in o odnosih, ki vladajo med slovenskimi zdravniki,  je spregovoril tudi prof. dr. Rajko Kenda, dr. med., strokovni direktor pediatrične klinike, do decembra lani tudi v. d. vodje službe za kardiologijo na pediatrični kliniki. Pogovor preberite tukaj