Katja Tratnik

Mislim, da bom nekaj posebnega čez deset let

Katja Tratnik je prišla na televizijo iz dokaj nezvezdniškega Kranja in se hitro prebila v ospredje, pred kamero. Od tedaj je malo več kot trideset let. Iz skromne najstnice je odrasla v zrelo žensko, sproščenost in glasen smeh ter pamet, ki jo zna uporabljati, so ostali. Pri delu je perfekcionistka, polovičarstva nikoli ni prenesla. Pravzaprav pri njej nič, kar je vmes, ne pride v poštev. To je v njenem značaju. Pomembnejši kot čudežna formula, bolje rečeno pomoč lepotnega kirurga pri tem, kako zadržati najboljša leta čim dlje, se ji zdi zdrav odnos do življenja. Pa dednost ima precej pri tem.

Ne prikrivate, da ste letnik 1970. Sicer pa danes, ko pravzaprav na vsakem koraku lahko goljufamo naravo, štirideset plus niso kdo ve kakšna leta.
Ne. (Zategne.) Po duši sem še zelo otrok. Nagajiva sem. Čeprav, da ne bo pomote, znam biti tudi blazno resna.

Zdi se mi, da bodo taki, kot sem jaz, nekaj posebnega čez deset let – ko bom imela kakšno gubo več in ne bom vsa sumljivo zategnjena. 

Dovolite, takole je zapisala pokojna astrologinja Meta Malus, ko je pogledala v vašo rojstno karto: »Eno življenje ji ne bo zadostovalo, da bi odkrila vsa področja, ki jo zanimajo, da bi se preskusila v vsem, kar jo privlači – in se naučila vsega, kar se ji zdi vredno spraviti v spomin.«
(Povesi pogled.) Vse drži. In moram reči, ko sem prebrala njen zapis o sebi, sem bila prav šokirana. Kot bi me poznala – sto let. A me v življenju ni videla … No, bila je gostja v oddaji Dobro jutro, vendar leta kasneje. 



Dajte, razkrijte, kako vas je zaznamovalo Sonce v dvojčkih.
Zelo sem zvedava. Priznam pa, ko se lotim česa, kar mi ne diši najbolj, in dobim občutek, da za silo obvladam, ne rinem več naprej. Če bi denimo prišel zdaj mimo denimo Nikola Tesla, bi se z njim lahko brez posebnih težav kakšnih deset minut pogovarjala in mu pametovala. (Glasen smeh.) Nikoli se ne zgodi, da bi koga spoznala in ne bi vedela, kaj naj se z njim menim, oziroma bi se znašla na področju, o katerem res nimam nobenega pojma. Edino … (Premolkne, za hip.) Ob astrofiziki bi najbrž začela nekako tako: Se opravičujem, včasih sem bila blond, zato bo vprašanje blond. (Smeh.) Zares se mi zdi, da je vsa moja bit v tem, ali me nekdo ali nekaj zanima ali pač ne.

Hja, očitno vas je Meta Malus prav »prebrala«, zapisala je namreč tudi: »Praktična je, na mnenje drugih ne da dosti, potrpežljiva je do določene meje.« Vendar: »Ko jo kdo prestopi, utegne biti neprijetna.«
Res je. Na Gorenjskem rečemo, da imam dolgo lajtngo. Imam dobršno mero razumevanja, ko pa mi potegne in je prag presežen, je konec. Pri meni velja – ali si ali pa nisi. Vmes ni ničesar.
Je stvar zrelega razuma, da ne dovolite, da bi vse sfižila neresnost? Ta je velikokrat povezana z nezvestobo besedi ali sočloveku.
To je bolj moj karakter. Bržkone pa se je to zdaj le bolj izkristaliziralo, dobilo obliko. Še nekaj se mi zdi pomembno. Namreč, ljudje velikokrat govorijo o željah. Meni se po svoje zdijo nevarne, kajti če se ponavljajo in so neizpolnjene, kakršne koli že so, iste ali druge, te znajo pahniti v negativ. Pomembneje mi je, da vem, česa ne želim. Če vem, česa ne želim, me avtomatično odmika od tega. To se mi zdi ključno: prepoznati ali vedeti, česa si ne želiš, pred tem, kaj so tvoje želje. (Iztegne roki, kot bi navidezno želela zgrabiti ves svet.)
Se televizijsko razvedrilo prilega vašemu značaju?
Rada imam televizijo, čeprav se to morda sliši klišejsko. Zdi se mi, da dopolnjuje moj značaj oziroma gre vštric z njim. Delo je dinamično, odprto, veliko je sodelovanja, brskanja, obdelovanja različnih tem. In še nekaj je – ravno prav jih naštudiram, kar mi spet leži. Ne delam doktorata iz neke teme. Po mojem bi me kar pobralo od tega. Potrebujem razgibanost. Manjše spremembe. Malo tega, malo onega.
Pozornost vam godi, kajneda.
Zares, televizije nisem nikoli, ampak res nikoli gledala z vidika, da bom znana in mi bo kdo namenjal pozornost, ker sem televizijka – s tem se sploh ne ukvarjam. Ne, tudi samovšečna nisem in absolutno ne rinem v ospredje. Tega programa nisem imela nikoli naloženega. Včasih me v kakšni trgovini kdo ustavi, češ, joj, vi ste pa s televizije, čisto drugačni ste. Aja, se moram kar opomniti, no, mogoče me pa res kdo pozna. Gotovo pa ne mislim, da moram biti nenehno spedenana in se razkazovati. V vsakdanjem življenju sem tudi v trenirki, redko se ličim … Če bi morala vsak dan hoditi po, pardon izrazu, pasjih procesijah in se tam fotografirati, ne, takšen blišč me niti približno ne zanima. To ni zame. (Resnobno utiša glas.) Saj ne rečem, mi je všeč, ko sem sama sebi všeč, in se zgodi, da mi v oddaji kakšna obleka pade v oči, saj veste, ko brez premisleka rečeš, okej, to si bom pa kupila. Ampak če bi bila obleka tristo evrov, je v življenju ne bi kupila. Ne vem, zakaj bi sploh imela take kose. (Skomigne z rameni.)
Dejstvo je, da ste televizijski človek: na televizijo ste prišli, ko sta se gledanost in zadovoljstvo gledalcev merila s telefonskimi anketami. Niste bili sicer vse dneve pred kamero, a vendar vas je nazadnje izčrpal divji ritem z dvema službama, vstajanjem sredi noči … Ste zdaj bolj prizanesljivi do sebe?
Od nekdaj sem večino dneva v akciji, a se pozna, da sem utrujena prej kot pred desetimi, petnajstimi leti. Priznam pa tudi, da sem lahko brez kakršne koli slabe vesti kakšen vikend samo doma v pižami, ker se mi tako zahoče.
Ste dolgo premišljevali o premiku na medijski sceni?
Ne morem reči, da blazno prisegam na horoskope, ampak imam dvojnost dvojčkov, v podznaku pa sem tehtnica. Svoje odločitve premišljeno preudarjam. Obstajajo pa občasne izjeme. Denimo, v ponedeljek si omislim, da bi imela mizo in stole iz ratana, in najpozneje v torek zvečer mora biti ideja uresničena. Spomnim se tudi, da bi morda imela malo drugačne stene, in že držim čopič. Doma sem jih prebarvala že štirikrat. Kdo bi rekel, da nisem čisto gladka. (Smeh.) No, ko sem bila zaradi zdravja prisiljena kaj v življenju spremeniti, ker tako ni moglo iti naprej, sem tehtala med tem, ali naj pustim televizijo ali ne. To je bilo ključno vprašanje. In potem ko sem se že odločila, da se ne grem več televizije, je prišla ponudba s Planet TV za popoldansko oddajo. Zgodil se je hurikan: Kaj pa zdaj? Prvič v življenju sem si na list papirja napisala pluse in minuse za končno odločitev.
Je pri izzivu morda pretehtal tudi odgovor na vprašanje, koliko ste še lahko to, kar ste in kakršni ste v svetu, ki je zdaj nedvomno trši, kot je bil na vašem začetku?
Vedno sem bila to, kar sem. Zdi se mi, da sem imela srečo, če se temu reče tako, ali sem tako stvar peljala, da druge možnosti ni bilo. Nikoli nisem bila v obdobju, da bi denimo trpela, ker bi se morala pretvarjati biti nekaj, kar nisem. Ljudje, vsaj jaz si tako predstavljam, me vidijo kot zabavno, sproščeno, recimo prijazno, dokaj inteligentno, iznajdljivo žensko, a morda si marsikdo misli, da sem malce neresna. Ravno zaradi moje igrivosti. Kar je – ne vem, zakaj zadnje čase to ponavljam – vendarle malo stran od resnice. Tisti, ki so z mano v delovnih procesih, kar hitro vidijo, koliko je ura. Predana sem delu. Če se dogovorim, da bom nekaj naredila, obljubo izpolnim, čeprav to pomeni, da bom tri dni od zjutraj do polnoči v službi. Ni govora, da dane besede ne bi držala. (Se ozre čez ramo, kot bi se ozirala v preteklost.) Edino, česar v življenju nisem izpeljala, je prvi študij razrednega pouka na pedagoški fakulteti.
Če govoriva o zvezdi stalnici, lahko rečeva, da preživijo najmočnejši, a ne?
Laže ali dlje živijo tisti, ki se ne ustrašijo izziva in imajo dovolj poguma, da so drzni. Najmočnejši? Velike premike delajo ljudje, ki jih ni več med nami. Recimo alpinist, ki odkrije novo smer, a pri tem izgubi življenje. No, jaz to nisem, recimo. Tudi adrenalinski frik nisem. V resnici ne razumem, kako bi si obogatila življenje, če bi se denimo na elastiki vrgla s kakšnega stolpa v globino in gledala, kako asfalt drvi proti meni. To je zame čisto nepojmljivo. V tem res ne vidim nobenega izziva. To ni užitek, ampak stres. Ali ni bolje, da grem s prijateljico na kavo?! To je užitek.
Naj citiram Metko Kuhar, ki je poudarila: »Če je Bernice Neugarten leta 1980 trdila, da postajamo 'družba, v kateri starost ni pomembna', saj 'se navajamo na 28-letne župane, 50-letne upokojence, 65-letne očete predšolskih otrok in 70-letne študente', ji zdaj lahko še glasneje pritrdimo, da se je v vseprežemajoči družbi kulta mladosti zgodil premik k prevrednotenju staranja.« Razmišljam, da na televiziji, kjer je urejen videz – domnevam, da tudi mladostno samozavesten – pomemben atribut, sploh ni vprašanje, privzdigniti ali ne, če človek hoče preživeti.
Ja, včasih je bil 40-letnik star, danes je v najboljših letih. Večkrat sem že rekla, da nikoli ne bi bila več mlada. (Poskoči.) Takrat si preveč naiven, zaletav, se še iščeš, ni kasnejše neodvisnosti ... (Pomirljivo.) Je pa res, da prav tipična mladostnica nisem bila, v diskoteke me ni vleklo, vrstniki so se mi zdeli nezreli. Resna sem bila, študirala sem, delala na televiziji, pri 24 sem rodila Nejo. Leta prinesejo svoje, pa ne da bi se ti kaj posebej trudil za to, ampak celoten paket življenja ti da neko drugo dimenzijo. Jaz sem dosti realna, nič kaj preveč ne filozofiram in se ne sprašujem, kaj bi bilo, če … No, enkrat bom zadela na loteriji, samo povem. (Glasen smeh.) Potem si bom kupila mansardo v Ljubljani, se sprehajala po ulicah kot gospoda in srkala mojito.
Če se človek razgleduje po ulici, lahko ugotovi, koliko so (predvsem) ženske pripravljene narediti za boljši vtis. In si misli, da so lepotni popravki, ki odstranijo tipične poteze zgodnjega staranja in utrujenosti, postali kar del vsakdana, kot je bil nekdaj obisk pri frizerju ali kozmetičarki.
V življenju nisem bila pri kozmetičarki, razen ko sem šla uredit in poravnat obrvi. Ženske pa … Naj počnejo, kar hočejo. Mi je pa žal, ko denimo vidim kakšno po dolgem času skoraj do neprepoznavnosti spremenjeno, in ne razumem, zakaj mora to delati iz sebe. Zdi se mi, da bodo taki, kot sem jaz, nekaj posebnega čez deset let – ko bom imela kakšno gubo več in ne bom vsa sumljivo zategnjena.
Pa ni tako, da bi jih morali zakriti, gube namreč, ko pred vrati čaka veliko tistih, ki jih nimajo, a bi se nastavljali televizijskim kameram?
Ne. Kajti nekdo, ki je mlad, nima nečesa drugega, kar jaz s svojimi leti imam. To je suverenost. To so izkušnje. Samo pomislim, kako nervozna bi bila bržkone, kako izpeljati pogovor – denimo s Svetlano Makarovič. Pri dvajsetih bi me verjetno kap od živčnosti. Ne bi se čutila suverene. Zdaj je drugače, vem, da se moram na intervju pripraviti, a z leti si drzneš sogovornici postavljati drugačna, da ne bom rekla globlja vprašanja. Recimo pri dvajsetih ne vem, ali bi si upala vprašati ravno vse. Danes lahko vprašam, ali denimo kaj obžaluje, ker imam drugačen občutek, kaj obžalovanje pomeni. (Premolkne.) Ne, ni me strah. Ne začetkov ne koncev me ni strah. Kot se končajo ljubezenske zgodbe in se je končalo bivanje Neje pri meni … Vedno gre kaj naprej. Začetki so mi po svoje zelo fini. So adrenalin, da se bom kaj novega naučila, spoznala, videla. Tudi jutra denimo so mi všeč. Zbudim se ob pol šestih, pijem kavo in mi je prijetno. Nikomur še nisem povedala, a mislim, da se bom poročila ob sončnem vzhodu, če se bom še kdaj v življenju poročila.
Ko vas človek spoznava, lahko reče, da ste ubirali poti zelo po svoje.
Starši so mi večkrat rekli: »Joj, nas je tako skrbelo, kaj bo iz tebe.« (Smeh.)
Povejte, v kakšni družini ste odraščali, da si bomo predstavljali, od kod vaša sproščenost, energičnost, suverenost.
S sestro sva odraščali v urejeni in precej strogi družini. Imam bolj očetov, Tratnikov karakter. Oče je bolj za štose, mami je resna, odgovorna ženska. Dopoldne je bila služba, popoldne družina, ob petkih smo pospravljali, ob sobotah nadaljevali, ob nedeljah likali … Hodili smo na morje, tudi smučat; da ne bo pomote, nič nam ni manjkalo, daleč od tega. Če sem potrebovala kavbojke, sem jih dobila. Nisem pa dobila treh kavbojk pa še superg pa še ne vem česa. Žepnino sem imela, vendar skromno. Ko sem začela po svoje hoditi na počitnice, sem delala, da sem jih zaslužila.
Hči Neja je bila julija stara 24 let. In je odseljena, ste dejali. V kakšno žensko ste jo vzgojili?
Z njenim očetom sva šolski primer, kako se vzgaja otroke, če se ločiš. En teden je bila pri meni, enega pri njem. Nikoli nisva obračunavala med sabo, hčerko sva postavila v ospredje, sva bila pa kar stroga. Zahtevala sem red; če so kazni veljale pri meni, sem poklicala in so veljale tudi pri očetu. Pa se je lahko na trepalnice postavila: če je bil ne, je bil ne. Tukaj sem tisto, kar sem se naučila na pedagoški fakulteti, uporabila v praksi. (Nasmeh.)
Katja, kdo je moški, ki ste ga spustili v svojo bližino?
Slišati bo pocukrano, a res je popolnoma drugačen od vseh moških, ki sem jih imela v življenju. Je izredno čustveno inteligenten, izkušnje, ki jih je imel, je analiziral in se iz njih nekaj naučil, je humoren, dobro se počutim ob njem … Sicer me ne bi niti pritegnil. Zelo je pozoren do mene, jaz pa do njega in potem najina zveza pač funkcionira, čeprav živiva narazen in se vidiva enkrat mesečno. Se mi zdi, da mu je kar zabavno z mano. Pravi, da mu nikoli ni dolgčas. Kako bi mu lahko bilo, ko velikokrat kaj ušpičim?!

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE