Katarina Matejčič

Kaj ima moja ljubezen do mlajšega opraviti z nlb?

Katarina Matejčič, inteligentna in pronicljiva novinarka, ki ji ne uide nobena nepravilnost slovenskega gospodarskega življa. Če bi bila povsem navadna smrtnica, bi jo dejstvo, da čistk med tatovi, vsaj zaresnih, ni, gotovo spravilo v obup. A ker je človek, ki živi za zgodbo, in ji zadoščenje ponudi že to, da gre plod njenega dela v eter, se bo trudila naprej. In delala. Brez napak. Da si jih ne sme privoščiti, se je naučila že zgodaj.

Pred intervjujem ste me »opozorili«, da ste specializirani za gospodarske teme, za politiko niti ne. Pa vendar, je to dvoje sploh mogoče ločiti?
No, seveda politika vpliva na gospodarstvo. Če govorimo o državnih podjetjih, potem je ta vpliv zelo neposreden. Pri zasebnih podjetjih je politični vpliv opazen v davčni zakonodaji, administracijskih pravilih, delovni sili ... Politika določa slehernikovo življenje. Podjetje, ki je v 90 odstotkih izvozno, se sicer lahko pritožuje recimo nad delovnopravno zakonodajo, a se lahko vsaj izogne temu, čemur se državna podjetja ne morejo, in sicer političnemu kadrovanju, »prilagajanju« zakonov ipd. Gospodarstvo in politiko je seveda nemogoče povsem ločiti. Kot je nemogoče ločiti človeka od države. Marsikdo lahko reče, da ga politika ne zanima, a vseeno mora plačevati davke. Morda nimaš televizije, ker te ne zanima, kaj počne tista peščica »mandeljcev« na Gregorčičevi, a vseeno si omejen z zakoni, in to na vsakem koraku.

Mladi in blond novinarki se napak ne odpusti. Če jo naredi starejši moški, bo vse skupaj hitro pozabljeno.  

Kako bi ocenili koncept aktivnega državljanstva v svojih 16 letih novinarskega dela? Kajti to, kaj počnemo vsak dan, je, če nam je všeč ali ne, ukrojeno v politično.
Le redki Slovenci se zavedajo, kako pomembno je biti aktiven državljan. Največkrat slovenska »revolucionarna« narava ne seže dlje od anonimnega blatenja na forumih. Pritoževanje, negodovanje, kritikantstvo, ki jih je mogoče prebrati na spletu, kažejo po mojem mnenju zgolj na to, da je v zasebnem življenju veliko ljudi zelo nesrečnih. Malo se jih zares vpraša, kaj konkretno lahko naredijo oni sami, da bi bilo življenje boljše. Malo jih je, ki poleg tega, da kakšno stvar označijo za slabo, zraven ponudijo še predlog za izboljšanje. Ljudje večinoma sedijo pred televizijo in nergajo. No, vsaj ne ponavljajo več stavkov svojih babic, češ da je bilo včasih življenje boljše in cenejše ...
Še vedno ne morem razumeti recimo, kako je mogoče, da gledalka pokliče v studio in negoduje nad izborom oblačil vremenarke. Povej to možu, prijateljici! A da si vzameš čas in pokličeš na informacije, da dobiš številko televizije, in nato komentiraš srajco ali krilo napovedovalke?! Če je to edini problem te gospe v življenju, potem ji lahko samo zavidam. No, verjetno je ravno nasprotno. Problemov ima preveč, zato lahko ubesedi le banalno.
Ljudje prav tako nenehno ponavljajo, da se nič ne da, nima smisla. Da eden res ne more spremeniti sistema. Eden morda res ne, a če bi se zmanjšalo število onih, ki govorijo, da bo vse ostalo tako, kot je, ker so tako in tako nemočni, hja, potem bi morda tudi oni zgoraj bolj jasno slišali, kaj jim govori ljudstvo.
Radi gledamo čez mejo in komentiramo, kako je drugje lepo, pri nas pa vse zanič, a ne naredimo ničesar, da bi bilo pri nas lepše. Kot študentka sem nekaj časa živela in delala v Nemčiji. Do takrat sem bila trdno prepričana, da je Nemčija urejena država, v kateri vse deluje tako, kot mora. In ko sem nato v Hamburgu prvi dan poslušala poročila, sem slišala, da je šla neka tovarna v stečaj, delavci so izgubili službo ... Bila sem presenečena; do takrat sem verjela, da imamo probleme samo mi. Seveda ni tako. Oni jih imajo tudi; morda kdaj celo še večje, ker imajo mnogo obsežnejši, starejši, okorel, torej včasih tudi teže obvladljiv sistem.


Svoje delo opravljate korektno; temeljito preverite vse podatke, preden jih daste v eter. Se vam je kdaj zdelo nesmiselno, glede na to, da poglobljeno raziskovanje akutnih problemov slovenskega gospodarstva, ki jih nato prikažete v prispevku, naslednji dan ne prinese želenih rezultatov?
Ah, seveda se mi je velikokrat zazdelo, da delam nekaj pomembnega, da bo, ko bo zgodba postala javna, nastal vik in krik. A sem se hitro naučila, da živim v utvari. Ko sem raziskovala tako imenovano Slabo banko, je zgodba dosegla svoj namen šele, ko so jo pograbili tudi drugi mediji. To je bila ena redkih zgodb, ki smo jo delali vsi; jaz sem zgolj imela to srečo, da sem določene podatke dobila prva. To je bila v resnici edina »moja« zgodba, ki je imela konkretne posledice v obliki spremembe zakona, internih pravil, statutov in celo menjave vodstva ... Čeprav nisem več prepričana, priznam, da so ti, ki so na položaju zdaj, v resnici kaj boljši od onih prej. Velikokrat se namreč zgodi, da ko želiš nekoga spraviti s položaja, namesto njega pride nekdo, ki je še manj sposoben. Da pa bi zaradi kakšne zgodbe kdo resno in dokončno »odletel« ter bil za vedno na »črni listi«, no, to se še ni zgodilo. Kajti to, da človeka preprosto premestiš na drugo delovno mesto, ni ravno verodostojen ukrep.
Žal se tudi politiki zganejo šele takrat, ko v javnost pricurljajo recimo podatki o višini plač, ki jih tudi oni razumejo kot ekscesno visoke. Mirno lahko spregledajo marsikatera sporna ravnanja, a ko enkrat v javnost dospejo številke o plačah, takrat je ogenj v strehi. No, ali pa nakup novega, dobrega avtomobila. Slovenci zmorejo razumeti spornost tega, da nekdo na mesec dobi 20.000 evrov ali novega audija Q7, a je žal to, da je morda prek 15 posrednikov opral dve milijardi, »pretežko« doumljivo.
Lopovu moraš pripisati krajo »malenkosti«, da javnost razume njegova dejanja. Enako je v politiki; le če kateremu od njih rečeš, da ima oni drugi šestnajstkrat višjo plačo ali boljši avto, bo skočil do neba. Mediji so polni prispevkov o korupciji, nepravilnostih in preplačanih posameznikih, a v resnici ostajajo brez pravega epiloga.

Na začetku novinarske poti sem kar nekajkrat ugotovila, da sta mi mladost in ženskost lahko celo v korist. Sogovorniki, pretežno starejši moški, me namreč sprva niso jemali resno in so me morda celo podcenjevali, zato sem včasih dobila informacije, ki jih danes, ko me poznajo, morda ne bi. 

Vas to kdaj spravlja v obup? Ima vaše delo smisel?
Vseeno mislim, da ga ima, ker vsako novo zgodbo doživljam kot prvo. Morda velikanske spremembe ne bo in bi bila lahko kot državljanka potrta vsaj teden dni, a ima že samo to, da je zame zgodba pomembna in zanimiva, dovolj veliko težo, da vztrajam. Potegne me zgodba, ne morebitni izkupiček.
Moja naloga je, da opozorim na vse tisto, kar je narobe na področju, ki ga pokrivam; osvetlim, razložim, objavim – od tod pa razplet dogodkov ni več moja domena.
Doslej se mi je zgodilo le enkrat, morda dvakrat, da so začele zgodbe sčasoma name vplivati negativno; ker niso dobile epiloga, kot sem mislila, da si ga zaslužijo, sem se počutila poraženo. Pri enem od primerov, ki sem jih obravnavala, se mi je celo zgodilo, da so me zaradi osebne zavzetosti z nasprotne strani začeli diskreditirati in posegati v moje zasebno življenje. Vsa ta »zavzetost« se je obrnila proti meni, zato sem potegnila črto.
Dejstvo je: če greš v zgodbo sam, ti verjetno ne bo uspelo veliko. Le če se ti pridružijo kolegi drugih medijev, lahko pričakuješ spremembe. Tak primer je bil prispevek o DUTB (Družba za upravljanje terjatev bank, d. d., op. p.). Čeprav sem imela posnetke sej upravnih odborov, smo se odločili, da jih ne bomo razkrili in objavili. V prispevku sem navedla neuradne vire, ki naj bi mi potrdili, kakšen je bil dogovor, ki so ga na teh sejah sklenili, a dobesedne vsebine posnetkov nisem objavila.
Žal vse dokler ni portal Pod črto objavil dobesednega prepisa sej, zgodbe javnost, sploh pa politika, nista pograbili. Objavila sem, da so se na sejah dogovorili, da sta nadzornika hkrati še svetovalca, da so predsedniku uprave omogočili dvojno plačilo, pa me ni nihče vzel resno. Šele ko so lahko ljudje prebrali zapis sej, iz katerega je bil jasno razviden načrtni obvod Lahovnikovega zakona (ki določa, da lahko prejemki članov uprave podjetja v državni lasti znašajo največ petkratnik povprečne plače v podjetju), no, potem je postalo bolj živahno. Sploh pri politiki, čeprav je večino tega ves čas vedela, saj imajo v upravnem odboru DUTB svoje predstavnike, takrat recimo tudi državnega sekretarja na ministrstvu za finance. A so molčali, se sprenevedali in upali, da stvar nikoli ne pride na dan. Pa je.
No, na koncu je predsednik upravnega odbora DUTB Marko Simoneti odstopil sam, češ da nima zaupanja politike, ki ga je nastavila, medtem ko se glavnim snovalcem ideje ni zgodilo nič. Eden sicer ni dobil novega mandata, a so ga ravnokar omenjali kot kandidata za drugo, dobro plačano, državno službo, drugi se je v tujino vrnil s kupčkom denarja ...
Včasih dobim gradivo, ki so ga določeni posamezniki – ministri, sekretarji ali pa poslanci – imeli na dosegu roke več mesecev. Vsebino objavim brez pomisleka, saj sem prepričana, da jo tako in tako poznajo. A se velikokrat uštejem. Nemalokrat ugotovim, da niso prebrali niti tega, kar so imeli na mizi. No, ali pa so prebrali, papir vrnili v predal in upali na najboljše, torej da bo vse skupaj izginilo. Pa včasih, na srečo, ne. Zato so tiho samo tako dolgo, dokler politična korektnost od njih ne zahteva zgroženosti in krilatic »to se ne sme več zgoditi«. Kar je smešno, ker imajo prav oni v rokah škarje in platno.


Politiki se torej, ko jim je v korist, zgražajo ali pa se delajo neumne?
Kot se je recimo zunanji minister Erjavec, ki je le okvirno vedel, kdo že več kot 20 let pretežno neuspešno zastopa nekdanjo LB na hrvaških sodiščih, nikakor pa ne, koliko milijonov smo za to do zdaj plačali in predvsem kdo. Pa seveda še zdaleč ni bil edini. Ne zmorem doumeti, kako je mogoče, da se v več kot dveh desetletjih nihče ni vprašal, kdo se ukvarja s 400-milijonsko grožnjo NLB zaradi prenesenih deviznih vlog hrvaških varčevalcev. In to kljub temu, da menda prav zato lani nismo prodali NLB, trenutno pa se s to temo ukvarja pol države.

Najbrž bi bilo to lahko smešno, če ne bi bilo žalostno?
Ko seciram politične programe, sem seveda pozorna tudi na njihovo vsebino. Vsakič znova zaznam izjemno »sposobnost« ubesedovanja neuresničljivih in neoprijemljivih tem; tako na široko povedati nič, no, to je res izjemen talent.
V državnem zboru je prav tako takoj jasno, ali ima seja neposredni prenos ali ne. Dolžina predstavitev in pikrost medsebojnega obračunavanja sta nekaj povsem drugačnega v primerjavi s sejo, ki je javnost ne vidi. Če prenosa ni, se konča v pol ure. Če je, no, potem je vse skupaj videti kot seja, ki sem se je udeležila pred nekaj leti, in sicer o kadrovanju v Slovenskem državnem holdingu. Govorci so se premikali od domobrancev do leta 1950, z lahkoto s teme zašli za stoletje samo zato, ker, kaj vem, radi poslušajo zvok svojega glasu ali pa pač vsako priložnost izkoristijo za to, da izrazijo svoje stališče, ne glede na to, ali je za aktualno temo pomembno ali sploh ne.
Zanimivo je opazovati tudi vedenje poslancev. Presenečena sem nad tem, kako žaljivi so lahko drug do drugega. Izmenjajo si psovke, ki bi jih recimo sama vzela osebno, a po seji gresta oba, tako tisti, ki je žalil, kot oni drugi, skupaj na cigareto, kot da se ni zgodilo prav nič.


Vsem je jasno, da je to igra, torej?
Ja, seveda! »Notri« očitno veljajo posebna pravila, ki se jih moraš naučiti, če želiš »preživeti«. Včasih se znajdem v situaciji, ko ne vem, ali bi se smejala, jokala ali samo prijela za glavo. Samo primer; poslanec Desusa je na eni od sej štiri minute bral predstavitev napačnega stališča. Torej nekaj, česar takrat sploh ni bilo na dnevnem redu. Pa tega ni opazil, enako ne drugi v dvorani. No, po dolgih štirih minutah se je nekomu končno le posvetilo, zato se je del poslancev začel muzati in hihitati, a to nastopajočega še kar ni zmotilo. Še več, zaradi smejanja jih je celo napadel in nato celo bral naprej.

Ste bili kdaj priča čemu tako dolgočasnemu, da ste med sejo zakinkali?
Jaz ne, je pa na prvi tiskovni konferenci Agencije za upravljanje kapitalskih naložb zaspal moj snemalec. (Smeh.) Vse skupaj je trajalo več kot eno uro v ogromni temačni dvorani; govorci so bili grozljivo monotoni in predvsem povsem nepripravljeni. Na koncu mi ni preostalo drugega, kot da sem naredila prispevek iz izjav, ki so se gibale od »Ne vem« do »Tega še nismo preučili«. (Smeh.) Meni se je zdelo zabavno, njim verjetno malo manj.


Na vsakih volitvah slišimo, da potrebujemo nove obraze. A tisto, kar se nato pojavi na listah, niso nič drugega kot permutacije obstoječega.
Smešno se mi zdi, da nekateri celo verjamejo, da ima povsem nov obraz kakršne koli realne možnosti za izvolitev. Nihče ne bo volil janezov novakov! No, je pa hkrati res, da v Sloveniji, to je pravi fenomen, verjamemo tudi, da če o posamezniku ne vemo veliko, to gotovo pomeni, da je boljši od drugih. Če je nekdo neznan, ne poznaš njegovih grehov, seveda pa tudi ne njegovih pozitivnih in predvsem negativnih lastnosti.


Če v google vpišemo vaše ime, šele nekje na tretji strani razberemo, pri katerem mediju delate. Pred tem je glavna tema vaše ljubezensko življenje, predvsem da ljubite mlajšega. Algoritmi, ki gospodarijo spletu, so mi sicer nedoumljivi, a gotovo jih vodi radovednost ljudstva.
No, poudariti moram, da je poleg tega, da ljubim mlajšega, zapisano tudi, da sem novinarka. Vsaj nekaj. (Smeh.) Ne obremenjujem se s tem, kar pišejo o moji zasebnosti. V resnici se nasmejim vsakič, ko vidim, kaj ljudi zanima, kajti na vse to je mogoče gledati tudi z druge plati. Če je nekdo samo zato, ker je prebral, da ljubim mlajšega, zavzeto poslušal moj prispevek o NLB, no, potem sem zadovoljna.
Še vedno pa sem včasih razočarana, ko ugotovim, da mnogo ljudi ne zanima, kaj imam povedati, temveč kako sem oblečena. Včasih se pred vklopom v oddajo še sama s snemalcem zafrkavam, naj me naredi lepo, ker tega, kar bom povedala, tako in tako nihče ne bo poslušal.
Prijateljica mi je nekoč povedala, da se je neki dan na dopustu vrnila s plaže ravno v trenutku, ko je kup moških na televiziji videlo moj vklop. Takoj so ji povedali, da je bila na ekranu njena prijateljica, a ko jih je vprašala, o čem sem govorila, nihče od njih ni imel pojma. Niti teme se niso spomnili, kaj šele podrobnosti moje minute ali dveh. (Smeh.)
Prejšnji teden sem celo dobila pošto z vprašanjem, kje sem kupila suknjič. In ko me je stric, ki bi, če bi le lahko, 24 ur naokoli hodil v pižami ali trenirki, enkrat »opozoril«, da imam že tretji dan zapovrstjo iste uhane, mi je postalo jasno, da je situacija »resna«. (Smeh.)

Ima to, da ste novinarka, katere zunanjost je privlačna, svoje prednosti ali morda tudi slabosti?
Na začetku novinarske poti sem kar nekajkrat ugotovila, da sta mi mladost in ženskost lahko celo v korist. Sogovorniki, pretežno starejši moški, me namreč sprva niso jemali resno in so me morda celo podcenjevali, zato sem včasih dobila informacije, ki jih danes, ko me poznajo, morda ne bi. Preprosto se niso pripravili, saj so bili prepričani, da bo šlo vse zlahka. Kljub temu sem vedno vedela, da moram delati po najstrožjih profesionalnih merilih. Že moj prvi šef, takratni urednik Financ Peter Frankl, mi je na začetku kariere, ko sem še pisala za ta časnik, rekel, da moram biti previdna. Ali kot mi je slikovito opisal: »Mladi in blond novinarki se napak ne odpusti. Če jo naredi starejši moški, bo vse skupaj hitro pozabljeno, pri tebi pa, žal, ne bo tako. Torej, ne delaj napak!« Tega se držim še danes. (Smeh.)

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE