Mene ne. Iz več razlogov. Prvi zadeva dejstvo, da se nobena, razen morda Ljudmile, ne more resno spustiti v predsedniško borbo. Kar pomeni, da s svojo prisotnostjo v predsedniški kampanji ne demonstrirajo enakopravnosti žensk in moških. Ampak, ker bodo poražene, to, da se ne morejo kosati z moškimi. Feministke bodo spet rekle, da zaradi mačizma itd. A ne gre za to. Gre za nekaj povsem drugega: da namreč v resnici nobena od njih nima kvalitet, ki so potrebne za predsednico države. Prva in ključna je moralna integriteta. In drža. V teoriji. In praksi.

S tem pridemo na drugi ključni razlog, zakaj me predsedniške kandidatke ne navdušujejo. Ker so vse v resnici odvisne strankarske kandidatke. Ene to prikrivajo. Druge ne. Tiste, ki prikrivajo, s tem dajejo jasno vedeti, da niso zmožne temeljnega poštenja. Kar je seveda argument, da jih ne gre voliti. To bo  ključen dejavnik njihove neizvoljivosti. Za to, da se kdorkoli – tako moški kot ženska – razglaša za neodvisnega kandidata oz. kandidatko, je namreč potrebno več kot le besede. Potrebno je od strank neodvisno politično delovanje. Česar pa kandidatke ne počnejo. Ne zmorejo početi. 

Upati gre, da se bo po nekaj desetletjih tovrstnih političnih dokazov vendarle zbrala evidenca, ki bo pokazala, da to, da je neka oseba v politiki ženska, še ne pomeni avtomatično boljše politike. 

Dalje: ko človek preverja njihove siceršnje sposobnosti in talente, se žal pri večini ne more znebiti občutka, da so postale predsedniške kandidatke zaradi svojega spolovila. Ne pa zaradi svojih drugih sposobnosti. V smislu, da so bile s strani ozadja, ki jih podpira, izbrane za kandidatke zato, ker so ženske. Torej je glavni argument fiziološki. Ne socialni. Ali kulturni. Glavni argument je oblika spolovila. Logika, ki me vedno, za razliko od feministk, žali. Saj vsebuje predpostavko, da je za žensko političarko dovolj, da ima žensko spolovilo. Druge sposobnosti niso važne. Ker jih očitno pri ženskah pač ne gre pričakovati. Žal pravilnost te logike nekatere političarke vsakodnevno dokazujejo.

Naslednja moteča značilnost kandidatk je dejstvo, da so vse brez izjeme kandidatke desnice. Desnica je torej že dojela dve ključni dejstvi, ki jih feministke in levica še niso. Prvič, da je lansiranje žensk v politiko po logiki spola v resnici desna politika. Drugič: da ženska »pakunga« omogoča prodati vsebine, ki jih moška »pakunga« ne zmore prodati. Tako prvo kot drugo pa je zaskrbljujoče.



Je pa hkrati tudi odrešujoče. Saj vedno bolj dobivamo praktično potrditev tega, da je lansiranje žensk v politiko v preštevilnih primerih ne le stvar desnih politik, ampak politične manipulacije. Upati gre, da se bo po nekaj desetletjih tovrstnih političnih dokazov vendarle zbrala evidenca, ki bo pokazala, da to, da je neka oseba v politiki ženska, še ne pomeni avtomatično boljše politike, krepitve socialnosti v družbi, krepitve sociale države in vseh tistih drugih lepih želja in pravljic, ki jih vedno, kadar gre za lansiranje ženskih političark, kar naprej poslušamo. Pri tem je tragično, koliko ljudi temu nasede. Tudi takšnih, ki sem jih pred njihovim nasedom imela za pametne.

Dejstvo, da so ženske tiste, ki jim podrejeni lažje nasedejo in se jim težje uprejo, seveda ni nič novega. Kjer se da, to prakso uporabljajo že leta korporacije. Ki, če je le mogoče, za šefa postavijo žensko. Ne moškega. Seveda le, če ni poročena. In nima otrok. Ali če je dovolj stara, da niti prvo niti drugo ni več pomemben dejavnik njenega življenju. Dokaz sta Thatcherjeva in Merklova. Obe uspešni političarki sta namreč zadostili omenjenim pogojem. In dokazujeta, kar korporacije že dolgo vedo: če najdeš sposobno in uspešno žensko, je ta za vladanje kapitala bistveno bolj uporabna kot moški.

Očitno je to dojela tudi že slovenska desnica. Žalostno, da tega ne razume tista stran, ki se menda bori proti vladavini kapitala: torej slovenska levica. Levi političen projekt danes namreč ni podpirati ženske političarke. Ampak podpreti tistega politika ali političarko, ki je najsposobnejši/ najsposobnejša. In to ne glede na obliko njegovega/njenega spolovila.

Dejstvo, da so ženske tiste, ki jim podrejeni lažje nasedejo in se jim težje uprejo, seveda ni nič novega. Kjer se da, to prakso uporabljajo že leta korporacije. Ki, če je le mogoče, za šefa postavijo žensko. Ne moškega. Seveda le, če ni poročena. In nima otrok. Ali če je dovolj stara, da niti prvo niti drugo ni več pomemben dejavnik njenega življenju. 

Sicer pa spola politikov in političark tudi sicer ne gre določati (le) po njihovem spolovilu. Ampak predvsem po logiki njihovega delovanja. Hitler je menda imel moško spolovilo. Deloval pa je po logiki ženskega kapricioznega Velikega Drugega. Merklova ima žensko spolovilo. Deluje pa po logiki moškega Zakona. Enako je bilo res za Thatcherjevo. In enako je res tudi za Pahorja. Ki deluje po ženski logiki kapricioznega Velikega Drugega. Vodi ga Kaprica. To vedno, če le more, tudi pove. Tako je že povedal, da ni moralna avtoriteta. In vedno, kadar kdo kritizira njegov način predsedovanja, ta način brani kot njegov »stil« vladanja. Torej kot njegovo kaprico. Do katere ima kot predsednik pravico. Enako, kot ima vsaka ženska v imenu kaprice pravico, da ti danes »ne da«.

Skratka, drage gospe in gospodje, cenjene in spoštovane feministke in feministi! Ne se bati! Tako ali drugače nam bo naslednja štiri leta vladala ženska. Z ženskimi genitalijami. Ali brez njih.

Kaj je hujša možnost, je težko reči. 


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.