Človeštvo se od pamtiveka ukvarja z iskanjem vzročnih vezi med ponavljajočim se vedenjem ljudi in naravnimi cikli. Do danes se ni veliko spremenilo, ali pač?! Koliko resnično učinkujejo na ritem naših bioloških funkcij, tudi na spremenljivost čustvovanja, mišljenja in vedenja, zunanji vplivi – od vremena in sevanja sonca do luninih men in drugih znanih ter neznanih sil? Denimo, spomladanske utrujenosti moderna medicina nima za bolezen, temveč stanje organizma, ki se lahko pojavi zaradi spremembe letnega časa. Mnenja so, da je povezana s podaljšanim obdobjem dnevne svetlobe, kar vpliva na spremembo biološkega ritma. »Svetloba prodira v možgane skozi oči in živčni impulz se prenese do skupine celic v hipotalamusu, ki kot hormonsko kontrolno središče telesa neposredno vpliva na apetit, spolni nagon, cikluse spanja in menstrualne cikle, uravnavanje telesne temperature in razpoloženje.« Tako nevropsihiater in profesor psihiatrije dr. David Servan-Schreiber predstavlja eno do sedmih naravnih metod zdravljenja depresije, tesnobe in stresa, ki temeljijo na zdravilnih mehanizmih človekovega telesa. To je moč svetlobe. Zunanje dnevne svetlobe, s katero se umetna po moči vpliva na naš biološki ritem ne more kosati. »Z izpostavljanjem svetlobi je mogoče uravnavati večino notranjih ciklusov. Kot se sončnice vsak dan obračajo proti soncu, je naš hipotalamus narejen tako, da se orientira po spremenljivem ritmu krajšanja in daljšanja dneva v letnih obdobjih. Ko je usmerjena pravilno, je lahko kontrola hipotalamusa nad izločanjem hormonov in nevropeptidov zelo natančna.« Pomeni: naša biološka ura deluje samodejno, nanjo najbolj vpliva hormon melatonin, ki se začne izločati, ko se zmrači, pa vse dokler možgani ne zaznajo prvega znamenja svetlobe.

Kaj ima s tem opraviti premik urnih kazalcev na pomlad in jesen? Razen tega, da smo leta razpravljali o smiselnosti učinka, kar je še najbolj spominjalo na bodenje za oslovo senco, saj s sprejemljivo zanesljivostjo bržkone sploh ni mogoče določiti, koliko energentov smo zato privarčevali. No, evropski poslanci so temu zdaj naredili konec. Sprejeli so resolucijo, s katero so evropski komisiji naložili preučitev učinkov premika ure dvakrat letno (saj vemo, da ne bo zastonj, a ne) in pripravo predloga sprememb, če bodo potrebne. Podpreti jih morajo tudi države članice – za spremembo se je doslej zavzela Finska – zato ne bo prav kmalu drugače. 



Kaj o premikanju ure v sodobnem vsakdanjiku na severni polobli – ideja sega v 19. stoletje, ko elektrika ni bila nekaj samoumevnega – meni prof. dr. Rafael Mihalič? Predstojnik katedre za elektroenergetske sisteme na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko naravnost pove, da njemu osebno prehod na poletni čas prav nič ne greni življenja. »Po občutku bi rekel, da na človeško počutje astronomski čas najbolj vpliva 'na naših geografskih širinah'. Čisto naravno se mi zdi, da človek prej vstaja poleti in kasneje pozimi, saj se bioritem uravnava po dnevni svetlobi. Če gremo proti ekvatorju, vpliv daljšanja in krajšanja dnevne svetlobe z letnimi časi izginja, proti polom pa so razlike spet tako velike, da premik ure kaj dosti na počutje verjetno ne vpliva.« 

O premikanju urnih kazalcev se bodo očitno še kresala mnenja. »Če sem malo žleht, lahko povem, da najbolj idealne rešitve nikjer ni, ker je že idealna ena sama. Ne morem pomagati, sem pač tehnik,« pravi Rafael Mihalič. »Če pa že iščemo idealno rešitev, se velja vprašati: idealna glede na kaj? Idealna rešitev za človekovo počutje bi bila verjetno vsaj štirikratna menjava časa; da bi sredi junija vstajali dve uri prej kakor sredi decembra. To bi še bolje ponazarjalo človeški naravni ritem. Idealna rešitev za tiste, ki jim je vsako kompliciranje odveč, je verjetno unificiran čas, kakor ga imajo na Kitajskem. Zaradi enovitega časa in velikosti države se denimo pri nekaterih sonce pokaže ob sedmih zjutraj, pri drugih ob osmih, pri tretjih ob devetih. Za moje počutje je trenutna rešitev kar v redu in je ne bi spreminjal. Kot rečeno, seveda se ljudem v državah severne in južne Evrope premik ure zdi nepotreben, mi v sredi pa po mojem od tega nekaj imamo in v našem interesu je ohranitev statusa quo.«

Ljudje so od nekdaj verjeli, da sreča in nesreča prihajata v ciklih. Za dobro duševnega stanja krmarimo svojo notranjo uro s cikli okoli nas. Ker ne gre za naključno harmonijo.