Veselje do branja je najbolje začeti razvijati takoj, ko se otroci naučijo brati in jih pritegnejo dobre zgodbe. Če zamudimo ta kratki čas njihovega razvoja, se ne gre čuditi, zakaj vedno manj otrok bere in se raje posvetijo tehnološkim novotarijam, ki še nikoli niso tako množično in agresivno konkurirale knjigi.

Vsakdanja raba jezika

Zato je vsako početje, ki vzbuja občutek podcenjevanja otroške in mladinske literature, ovira za razvoj bralne kulture naroda. Če pa daje tak vtis celo nedoslednost, vgrajena v zakonodajo, to povzroča neposredno škodo javnim financam, ki si po drugi strani z izdatnim financiranjem številnih projektov prizadevajo, da se vsako leto nove generacije otrok spoprijateljijo s knjigo.

Namenska sredstva in ukrepi, namesto da bi se dopolnjevali za hitrejšo dosego ciljev, v praksi izničujejo drug drugega. Kako uspešni smo pri razvoju bralne kulture, vidimo pri vsakodnevnem opazovanju uporabe slovenskega jezika odraslih, ki kaže več znakov pešanja kot izboljševanja.



Otroke navdušiti za branje

Predstavljamo predlog za odpravo samo ene sistemske ovire na poti k želenemu dvigu bralne kulture. Dejansko jih je več, zato skrbi slutnja, da v zakonodajo niso zašle pomotoma in nehote. A če so nameni iskreni, ovir z malo volje ne bo pretežko odpraviti in harmonizirati ukrepe k skupnemu cilju.

Kako torej otroke navdušiti za branje in jim knjige približati? Pri tem imajo zelo pomembno vlogo knjižnice in njihova dostopnost. V Sloveniji imamo odlično organiziran sistem z 830 izposojevališči na 640 šolah in 270 v 62 splošnih knjižnicah. Z začasnim zaprtjem knjigarn in knjižnic med epidemijo je naraslo zanimanje za elektronske knjige in založniki že povečujemo njihovo doslej skromno ponudbo, s čimer bodo postale knjige še bolj dostopne. To je dobro.


Šepavo knjižnično nadomestilo

Statistični podatki kažejo, da smo Slovenci slabi kupci knjig (kupimo manj kot tri letno na prebivalca), a smo kljub temu kar dobri bralci, saj si vsak prebivalec v knjižnicah letno izposodi 12 knjig. Zanimanje zanje torej obstaja, k čemur zagotovo zelo prispeva brezplačna izposoja. Posledici sta manjša prodaja knjig in manj prihodka za založnike in avtorje, kar ne spodbuja njihove ustvarjalnosti in produkcije novih knjig.

Ker je brezplačen dostop do knjig v knjižnicah v interesu javnosti, ustava pa varuje in jamči za materialne avtorske pravice, ministrstvo za kulturo namenja oškodovanim avtorjem za blažitev povzročene škode tako imenovano knjižnično nadomestilo. Njegov namen je dober, saj želi »spodbujati ustvarjalnost posameznikov na področjih kulture, na katerih se ustvarja knjižnično gradivo«. Žal mu praksa ne sledi, ker podcenjuje domače avtorje otroške in mladinske literature.

Kaj pa šolske knjižnice?

V neposrednem nasprotju dvigovanja bralne kulture, varovanja avtorskih pravic in spodbujanja ustvarjalnosti avtorjev namreč stoji določilo 56. člena zakona o knjižničarstvu, ki že dvajset let določa, da so do knjižničnega nadomestila upravičeni le tisti slovenski avtorji, katerih knjige se izposojajo v splošnih, ne pa tudi v šolskih knjižnicah, torej prav tam, kjer se pričenja intenzivni razvoj bralne kulture naroda. To zagotovo ne spodbuja ustvarjalnosti domačih avtorjev otroške in mladinske literature, ki so ključni za vstop novih bralcev v svet branja. Če za branje ne bomo navdušili sleherne generacije otrok, bo sčasoma zmanjkalo tudi bralcev knjig za odrasle, in ker ne bomo brali, nas bo pobralo.

Menimo, da je dozorel čas, da se k splošnim knjižnicam pripiše tudi šolske knjižnice in odpravi prvo oviro razvoja bralne kulture.