Mimogrede, tokrat se predsedniki republike, vlade in državnega zbora sploh niso uvrstili na seznam, so prešibki. Ampak da ne bom banalizirala tega očarljivega zneskovnega tekmovanja, je bistveno bolj pomembno povedati, da si najbolje plačani zdravniki – po navedbah ministrstva za javno upravo – ta denar tudi zaslužijo, kajti delajo v povprečju 17 ur na dan. Torej, če poenostavimo: več kot 400 zdravnikov (tudi direktorjev bolnišnic in zdravstvenih domov) bržčas redno »dela« krepko čez osemurni delovnik (vse tja do 17 ur) in se sprašujem, kaj pa delajo preostalih sedem. Mislim, da je to bistveno vprašanje. Kdaj opravijo osnovne biološke potrebe in kar je še tega v življenju vsakega človeka, brez razlik, ali ima kakršno koli priznanje za narod ali pač samo pero za klobukom.

»Mogoče bi si lahko ljudje lažje predstavljali, če bi pustili šoferja, da vozi 16 ali 18 ur. Šofer ima enake možgane kot zdravnik, delujejo na enak način.«

No, bodimo stvarni: da ne bi samo navajali visokih zdravniških plač, so na ministrstvu za javno upravo naredili analizo o opravljenem delu, to je številu ur pri tistih, ki imajo mesečno plačo 13.000 evrov ali več, na mesec, seveda. In ugotovili, da prvih pet najbolje plačanih opravi več kot 350 ur na mesec, eden celo 406, kar pomeni, da delajo povprečno 17 ur na dan. Kar pa ni več zdravo ne za zdravnika in tudi za pacienta ne, poudari upokojeni zdravnik Andrej Robida, sicer strokovnjak za kakovost in varnost v zdravstvu: »Čim je človek utrujen, potem je bolj pozabljiv, manj pozoren, manj skrben. In zato te stvari lahko pripeljejo do napak. Mogoče bi si lahko ljudje lažje predstavljali, če bi pustili šoferja, da vozi 16 ali 18 ur. Šofer ima enake možgane kot zdravnik, delujejo na enak način.« Zakaj ima že pet mesecev istih 468 zdravnikov (ali direktorjev) toliko nadur? Ker so pač bolje plačane, vse od zadnje Fidesove stavke, ko so dežurstva tako rekoč spremenili v nadure.



Na začudenje, zakaj takšna urna preobremenjenost zdravnikov in ali je varna, prvi Fidesov mož dr. Konrad Kuštrin odgovarja, češ da je zdravnikov pač premalo in da tega v tej državi nihče noče razumeti, o varnosti pa še pove, naj se vprašamo, ali je bolj nevarno imeti kdaj tudi utrujenega zdravnika ali pač biti brez njega. Hja, retorično vprašanje. Ali so morda zavodi in bolnišnice slabo organizirani, so morda zdravniki preutrujeni od popoldanskega dela v zasebnih ordinacijah in zato pogosto odsotni z dela v javnih ustanovah, na takšna zdravorazumska vprašanja pač ni jasnih odgovorov. Pri zdravnikih in njihovih šefih ter sindikalnih vodjih. Poglejte, več ko vemo, kako deluje naš zdravstveni sistem, bolj nam je mučno vse to gledati. Aleksander Doplihar, dr. med., dolgoletni vodja ljubljanske ambulante Pro bono, je že pred dvema letoma povedal o zdravnikih, ki po uradnih zaznambah delajo in delajo: »Dopoldan čakajo, da delovna obveznost mine, popoldan pa delajo kot dvoživke in lahko delajo po petnajst, dvajset ur, pa ni nobeden utrujen.« Seveda ga nihče ni slišal in je ob zadnji stavki zdravnikov dodal: »Zdravniški sindikat zanima samo denar, denar, denar. Prav nič nenavadnega ni posameznega zdravnika najti delati na petih mestih hkrati, seveda v škodo matične ustanove!«

In naj bo beseda zdravnika zadnja.