Četrtek je. Tednu zastaja korak. Ko sem še delala v trgovini, sem se odvadila veselega pričakovanja petkov – dela je bilo tudi za vikend vedno dovolj. Težko je bilo, saj nisem imela nikogar, ki bi v moji odsotnosti pazil na Danajo. Niti misliti več nočem na vse tiste živčne klice, ko sem krčevito iskala varuške, na popoldneve, ko sem skoraj tekla domov, na strah, da bom v vrtcu spet zadnja pobrala otroka in me bodo vzgojiteljice očitajoče gledale. Zdaj bo vsega tega, vseh teh skrbi, ki so me vse dneve prebadale kot noži, za vedno konec.

Danaja sedi za mizo in riše. Tako priden otrok je. Mila je in nežna kot veke srn. Nikoli ne tečnari, nikoli ne kaže znakov pritajenega otroškega sadizma, v trgovini vedno razume, česa vsega ji ne morem kupiti, in mislim, da celo razume, zakaj. Ker sva sami. Že včeraj sem ji povedala, da ji danes ne bo treba v vrtec.
»A to zato, ker ne greš v službo?«
»Ja, zato,« prikimam s cmokom v grlu. Pobožam jo po tenkih svetlih laseh.
»A ne boš nikoli več šla v službo?« vpraša, ne da bi pogled dvignila s svoje risbice. Nič ji ne odgovorim.

Pripravljam ji kakav. Zmanjkalo ga je, jaz pa nimam denarja za novega. V škatlah z Rdečega križa ga ni. A zdaj je tako ali tako vseeno. V mleko bom vsula tri velike žlice. Naj se posladka. Roke se mi rahlo tresejo. Vsak gib je treba izvesti s popolno osredotočenostjo – užiti moram to vzdušje nežne domačnosti, shraniti ga moram na tisto mesto v človeški duši, ki nikoli ne mine. Nikoli se nisem spraševala, kaj po smrti ostane za nami, še celo v cerkvi ne, ko sem gledala svetnika, ki so mu za glavo sijali žarki kot snopi slame. Niti takrat ne, ko sem gledala umirati prababico: sredi obraza so zevala usta, ne le prazna, kot bi v njih ne bilo ne zob ne proteze, temveč votla, kot da v njih sploh nikdar ne bi bilo človeške besede, kot pri dojenčku. Oče ni hodil k njej: vedno je govoril, da je dom starih le navpično postavljeno pokopališče. Danaja še naprej riše. Hočem kaj reči, a samo zahrkam – tako dolgo nisem ničesar pomenljivega izustila, da so se besede zagozdile kot črnilo v nalivniku, ki ga že dolgo ni nihče uporabljal.

Pomešam kakav in nekaj časa zrem v vrtinec, v majhno neurje, ki sem ga ustvarila v skodelici. Misel na to, da te lahko nekaj pograbi, obvlada in nese na dno morja, deluje skorajda tolažeče. Nekoliko pomirjena se odpravim v kopalnico. Iz omarice z razbitim steklom vzamem polivinilasto vrečko, polno belega prahu. Videti je kot kokain. Ni kokain, temveč zdrobljene tablete. Predpisal mi jih je psihiater – antidepresive in pomirjevala. Vrečka se mi zdi neverjetno težka, kot bi v rokah držala mrtvo telo. Roke so mi zaradi teže potonile v lijak. Še težje postanejo, ko se vidim v ogledalu. Razpoka na zrcalu švistne čez moj obraz kot grda brazgotina. Preseneča me, da mi ne gre nič na jok. Ob takih priložnosti bi pričakovala vsaj nekaj solz. A očitno sem že vse izjokala v eni izmed noči, ko nisem mogla spati. Če ne bi bilo ljubezni do Danaje, bi morda razpadla kot upihnjena regratova lučka – veter bi me raznesel na vse strani, bila bi umirjena kot sveča, ki so jo upihnili in odrešili plamena.

Vrečko nesem v kuhinjo in jo položim na pult. Kako je prišlo do tega? Tako, kot pride do vsega: mimogrede. Teža se je počasi spuščala name. Nikoli ni bilo prav lahko: nori starši, neodgovoren partner, ubijalske službe, ki so me morile počasi, kot rak, kruhoborstvo na vsakem koraku, odtujeni prijatelji. Odkar so me odpustili, pa je vse teže. Rekli so, da sem premalo učinkovita in odzivna. Kup neplačanih položnic se kopiči. Njihovi robovi preteče visijo iz kupa kot ptičji jeziki. Zdaj zdaj nama bodo odklopili elektriko ali poslali izvršbo. Druga služba se zdi nedosegljiva. Takoj ko delodajalci izvejo, da sem mati samohranilka, jim oči zamrejo. Z mislimi so že pri naslednjem, bolj neobremenjenem kandidatu. Dobro poznam ta trenutek. Pomeni, da si odpisan. Če ne bi bilo Danaje, sploh ne bi vstajala iz postelje. Postelja je velika bela tolažba, razprostira se kot mehak travnik, posut s cvetlicami. Nimam več moči, da bi bila vertikalna. Samo spala bi črno, prazno spanje brez nočnih mor, brez skrbi, brez diha. Ves dan hrepenim po postelji, ko pa lahko zvečer končno ležem vanjo, od tesnobe ne morem zaspati. Pomirjevala sem nehala jemati. Shranjujem jih za posebno priložnost.

Da bom vsemu naredila konec, sem se odločila že pred nekaj časa. Preudarno sem vsak večer tabletke mlela v prah, ki se bo v mojem telesu sprostil iz belega v črno, v žametno pozabo. Vedrino ob misli na smrt mi je kalilo eno samo vprašanje: kaj bo z Danajo? Kdo bo poskrbel zanjo? Moj brutalni oče, ki me je mikastil vse otroštvo? Moja cmerava mama, ki se, ker se je bala zlobnih jezikov, ni upala ločiti od njega in je raje prenašala udarce? Moja sestra, edina v družini, ki se je oče ni dotaknil, pa se je vseeno ob prvi priložnosti odselila v Avstrijo? Danajin odsotni oče, ki se je v njenem življenju pojavljal in izginjal kot duh? Misel na mojo zlato punčko, ki ostane sama na svetu, mi je vedno preprečevala, da bi vsemu skupaj učinkovito naredila konec. Rešitev je bila na dosegu – vrv, britvice, tablete. Vsakdanje besede, ki so dobile jedek priokus obrednega. Preproste besede, ki so se spreminjale v zvrtinčeno belo svetlobo na koncu dolgega predora. Živa ostajam le zaradi male, a vsak dan teže.

Pridem iz kopalnice in vrečko odložim na mizo. Še enkrat pomešam kakav in vanj z žličko vsujem del prahu. Nato vzamem kozarec, vanj nalijem vodo in vanjo vsujem preostanek bele moke. Upam, da kakav ni preveč grenak, upam, da ga bo popila. Kmalu bo konec. Nič hudega se naju ne bo več moglo dotakniti. Najprej bom dala kakav Danaji, jo vzela v naročje in počakala, da zaspi. Nočem tvegati, da bi ostala živa. Svet bo z njo preveč neusmiljen, tako nežna in občutljiva je. Potem bom spila kozarec z vodo. Bog ve, kdaj naju bodo našli. Nihče naju ne bo pogrešil. Sami sva. Čisto sami.

Kakav postavim na mizo pred Danajo.
»Popij kakav,« ji komaj slišno rečem.
»Bom,« pridno pokima. Vedno je poslušna.
Potem dvigne risbico. Pokaže mi: »Lej, to je hiška, ki jo bova imeli, in to je poni.« Zazre se vame s svojimi ogromnimi sivimi očmi. Počutim se, kot bi mi nenadoma skozi lase šlo neurje.

»Moj bog,« mi uide. Dvignem skodelico s kakavom in ji rečem: »Pusti to. Ti bom naredila novega, boljšega.«
Danaja me vprašujoče gleda.
»Mami, a boš jokala? Ne jokat, mami!«
Oblijejo me solze, od katerih moj obraz gori. Pograbim skodelico in kozarec in njuno vsebino zlijem v lijak. Nato stopim k Danaji, počepnem na tla in jo objamem. Tako mehka je, tako topla.