Goran Vojnović, Figa 
Eden najboljših romanov, kar sem jih prebral v zadnjem času. Kresnik več kot zaslužen. Neverjetno zrelo delo o človeški naravi, odnosih, različnih generacijah. Ter seveda o ljubezni, tej »nerazložljivi magnetni sili, ki ju je privlačila in odbijala hkrati«. Ko kaj takega napiše avtor, ki jih nima niti štirideset, snamem klobuk. Posebej navdušujoči so pasusi, v katerih z veliko jezikovno spretnostjo namesto, da bi opisoval stanje v junakovi glavi, pričara njegov tok misli. Izjemno.
Sjon, Modra lisica / Fant, ki ga ni bilo 
Lani smo v slovenščini v prevodu Anje Golob v eni knjigi dobili dva kanona sodobnega islandskega romanopisja. Ta romana sta tako ... drobna. In hkrati velika. Nenadomestljivi severnjaški duh, intrigantno zgodovinsko ozadje in sila učinkovita pisateljska poteza, ki na stotih precej redko potiskanih straneh pove toliko, kot kdo drug na petstotih. Zgodb pa ne bom izdajal, kar preberite.




Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in 1/4
Tole zabavno reč tržijo s pripisom »Jadran Krt za tretje življenjsko obdobje«. Četudi priznam, da se nisem režal naglas (pri Krtu se to pač dogaja), je knjiga simpatična. Lahkotnejša, manj zahtevna od drugih tukajšnjih predlogov, a na plaži je tudi v začetku septembra sredi dneva še vroče. In ko jo odložiš, ostane v glavi. Skupaj z ugibanji, koliko je skriti avtor dejansko star in kaj si lahko generacije s tem dnevnikom med seboj sporočijo.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo 
Pred dnevi smo na Nočeh v Stari Ljubljani v okviru oddaje Izštekani na Valu 202 priredili koncert Hama in Rudija Bučarja. Potreboval sem nekaj podatkov o Novem trgu in v bogati knjižnici svojih staršev naletel na tale dragulj. Lepo napisana, eruditska knjiga, ki bi jo moral imeti doma vsak Ljubljančan. Ter jo potegniti s police kot adut, ko dobi obiske iz tujine. Ste se že znašli v zadregi, ko ste jih morali popeljati po svojem mestu, pa o znamenitostih niste znali kaj dosti povedati? Ko ste se ovedli, da poklic turističnega vodiča ni lahek? In da si suhoparnih podatkov o znamenitostih tako ali tako ne bi mogli nikoli zapomniti? Ta knjiga je rešitev. Iz nje nas Ljubljana nagovori skozi zgodbe o fakinih (to niso malopridneži, temveč pristaniški težaki), lovcih na cipe (ki niso lahkoživke, temveč ptice), pomanjkljivem oblačenju slikarja Hinka Smrekarja, papirnatih vrečkah begajoče Lili Novy in še več sto drugih. Bojim se, da je še dolgo ne bom vrnil očetu ...