Zdaj je čas. Zdaj se bomo maščevale, je donelo v nas. In ker se moč meri v fizični moči, smo se začele spreminjati v ženske z moško energijo. Postale smo ženske s  karierami. Družine smo postavile v kot. Svet smo pustile lačen. Na račun svojega ujetništva smo zasužnjile tudi moške. Naša svoboda je tudi njihova svoboda. A jim je ne damo, čeprav na račun svoje.

Ker njeni naravi ni bilo dovoljeno, da se izrazi, je postala neprijetna, pohabljena, ohromljena, zastrupljena. Pozabila je, kdo je. Le kot telo je tavala od ene vloge do druge, da je le bila sprejeta. In taka je danes sodobna ženska, velika potrošnica in iskalka sreče, iluzija sodobnega časa. 

Nekdaj čarovnice, čarodejke, ki jih je cerkev zaradi lastne ogroženosti označila za hudičeve uslužbenke. Nekdaj poznavalke spolnosti, ki je bila označena za grdo. Ker so ženski vladali, jo mučili in jo izničili, ji jemali dostojanstvo, jo posiljevali, ne zaradi spolnih užitkov, ampak zaradi nadvlade, je postala GRDA. Ker njeni naravi ni bilo dovoljeno, da se izrazi, je postala neprijetna, pohabljena, ohromljena, zastrupljena. Pozabila je, kdo je. Le kot telo je tavala od ene vloge do druge, da je le bila sprejeta, kot uslužbenka moških, družin, kot pripadnica in podpornica raznih skupin. In taka je danes sodobna ženska, velika potrošnica in iskalka sreče, iluzija sodobnega časa. NE, jaz ne! Ne več! Izstopam s tega vlaka. Menjam smer vožnje. Menjam tudi prevozno sredstvo. Menjam planet, če je treba. TO NISEM JAZ. To je ROBOT, ki ga je naredila sodobna družba, lutka iz izložbe, to NI ŽIVO BITJE. In jaz SEM. NE MOREM IN NOČEM BITI VEČ VSE TO!

Sem mama, pri kateri se otrok sprosti, ko je jezen zaradi učiteljice, ki mu je naredila krivico zaradi sošolca, ki ga je zmerjal, zaradi očeta, ki ni držal svoje obljube. Ko potrebuje ventil, sem to jaz. Ostali kažete s prstom. Ko je z mano, ni takšen, boste rekli. Da, res je, in hvala bogu, da je tako. Z mano je lahko on res on. Lahko je jezen, lahko je slabe volje, lahko kaže čustva. Pred vami pa mora nositi masko, da vas ne razžalosti, da niste jezni. Jaz ga ljubim brezpogojno, ker sem mama, ker je to vsajeno vame, vi pa ga ljubite pogojno, ker mora nekaj pokazati, narediti, reči, da se počutite bolje. Govorim o mami v pravem pomenu besede, ne o vsem tem, kar vidim zunaj, ko vsaka ženska, ki rodi otroka, misli da je mama.  

Kar delamo mame, se velikokrat ne vidi. Kar me delamo, se čuti. In kdo danes še čuti? Zato nismo videne, opažene, slišane, zato nas vidijo le, ko imamo kariero, ko nekaj pokažemo fizično. 

Vsak dan mu dam C-vitamin, omego 3, mu izdelujem kreme, da mu namažem rane, ga zdravim z naravo in ne lekarno. A ko pride domov oče in mu da čokolado, je on vedno večji car. Ostajam pri svojem, čeprav vem, da ni videti moje naložbe. Kajti kar delamo mame, se velikokrat ne vidi. Kar me delamo, se čuti. In kdo danes še čuti? Zato nismo videne, opažene, slišane, zato nas vidijo le, ko imamo kariero, ko nekaj pokažemo fizično.

Moški vlaga v vrednostne papirje, delnice, nepremičnine, me vlagamo v otroke, v odnose, v dom. V časopisu ne moremo slediti, ali se je vrednost dvignila ali padla. Ne vidi se časa, prebitega z otroki, ne vidi se ur, preživetih v kuhinji, ne vidi se kupov opranih in  zlikanih oblek, ne vidi se nas, ne vidi se našega ženskega poslanstva. Biti mama in biti sebstvo v tem podivjanem moškem svetu – NI LAHKO. Ne morem več biti samoumevna. Dovolj je!

Kako se torej dokopati do resnice? 


* Avtorica Branka Bilbija - Katarina je mati, partnerka, prijateljica, poslušalka, uslužbenka, pisateljica, umetnica, učiteljica in učenka v enem. Zase pravi, da je bila nekoč dekle, ki so jo želeli "izbrisati z obličja", danes pa je ženska s peresom v roki, ki sama določa vsebino in sliko svojega življenja.