Tomaž razmišlja
Zdaj pa res lahko rečem, da sem srečen! Mojca je čisto nekaj drugega kot moje bivše. Na Baliju sva se imela sanjsko! Morje, sonce, neskončne plaže, seks … Zdaj sva že dva meseca v tej stari bajti, kjer mi ni všeč. Tega ji raje ne povem, ker je bila zelo navezana na svojo babico. Pa saj dobro zasluživa, lahko si bova kupila kaj lepšega, in to v mestu, vidim, da podeželje ni zame. Vrt mi gre res na živce, eno samo šavje. Ampak ko jo gledam, kako uživa pri vrtnarjenju, je tudi meni lepo pri srcu. Vsak dan se veselim večerov, ko se ljubiva, česa takega še nisem doživel. Imam jo neskončno rad! 

Mojca razmišlja
Ljubim ga! Ljubim ga! Na Baliju mi ni bilo preveč všeč, pač ne prenašam vročine, ampak zdaj sva že dva meseca v moji sanjski hišici, ki jo bom počasi uredila po svoje. In vrt! Ta mi je resnično v veselje, imam že načrt, kako ga bom še lepše uredila. Tomaž je sicer mestni otrok, ampak se bo že privadil. Za začetek ga bom prosila, da mi preštiha gredice za zelenjavo. Edino, kar me malo moti, je najin seks. Imam že kar nekaj izkušenj, nisem od včeraj! Tomaž je zaenkrat še preveč zadrgnjen, morda me noče prestrašiti, kaj pa vem! Saj sčasoma bo bolje, ker me ima zelo rad. Seveda se delam, da uživam, kaj pa naj? 

Odlomek iz Tomaževega dnevnika
Poročena sva že pol leta, kako čas beži! Raje ji ne povem, kako sem trpel pri lopatanju trde zemlje. Še zdaj se mi poznajo žulji. Že res, da sva jedla domačo solato, ampak saj je ista kot tista na tržnici. Malo me moti tudi ta njena kuharija. Ne maram vseh teh vegetarijanskih čorb. Obožujem meso, še sreča, da imam kosilo v naši menzi. Navdušil sem jo nad nogometom, vsako nedeljo greva gledat kakšno tekmo. Pa tudi najine noči so božanske, čutim, da tudi ona uživa. 

Odlomek iz Mojčinega dnevnika
Že pol leta sva poročena! Delujeva kot eno! Pomaga mi pri urejanju vrta pa tudi moja kuhinja mu je všeč. Pred poroko mu nisem povedala, da sem vegetarijanka, mislim, da je na dobri poti, da to postane tudi on. Saj je bolj zdravo pa še živali ne mučimo. Na živce mi gre tale nogomet, nobenega smisla ne vidim v brcanju žoge sem in tja. Ampak ko ga vidim, kako uživa, sem raje tiho in se poskušam prilagoditi. Saj ga vendar ljubim! Tale najin seks je pa čisti polom. Vse sem že poskušala, pa ne gre in ne gre. Zaenkrat sem raje tiho in potrpežljivo čakam, da bo bolje. 

Tomažev samogovor
»Eno leto že prenašam tole njeno bajto, šavje in vegetarijansko hrano. Zakaj mi vsega tega ni prej povedala? Saj menda vidi, da mi ni všeč. Tudi na tekme ne hodi več z mano, vedno najde kakšen izgovor. Edino še večeri mi ostanejo, pa še to ne vsi, večkrat jo boli glava in gre prej spat. Ali je kaj bolna ali kaj? Sem ji že svetoval, naj gre k zdravniku. Ne vem, kaj se dogaja, morala bi se pogovoriti, ampak z njo je težko, ker ne mara pogovorov. Pa saj bi morala videti, da trpim.« 

Mojčin samogovor
»Po enem letu ugotavljam, da nisva za skupaj. Začel me je prepričevati, da bi se preselila v mesto. To zame absolutno ni sprejemljivo, kako da tega ne ve? Opažam, da me ne pozna, me je sploh kdaj ljubil? Na srečo je vendarle ugotovil, da sovražim nogomet, in me ne sili več. Seks pa … da ne govorim! Ali res ne vidi, da ne uživam? Tudi moji izgovori, da me boli glava, nič ne zaležejo. Ne spoznam ga več. Morala bi se pogovoriti, ampak z njim se pač ne da pogovarjati. Vedno trmari svoje, mene pa kot da ni.« 

Tomaž se zaupa prijatelju
»Veš, moj zakon je že dolgo mrtev. Ločujeva se. Dve leti sem prenašal vse njene kaprice! Dve leti! Zdaj imam pa dovolj teh njenih vrtičkov, stare bajte in nemogočih packarij, ki jim pravi zdrava hrana. Zadnjič mi je celo rekla, da sem v postelji nula. NULA! Si slišal? In to meni, ki sem naredil vse, da bi bila zadovoljna. Nobena se še ni pritožila, pa jih ni bilo malo. NULA! Ne vem, kako se bom pobral, ni čudno, da sem začel piti. Ona je kriva, uničila mi je življenje.« 

Mojca se zaupa prijateljici
»Čisto sem na koncu z živci, če ne bi imela antidepresivov, ne vem, kako bi bilo. Ta ločitev me bo pobrala. Komu naj sploh še zaupam? Veš, kaj mi je naredil? Lagal mi je. Lagal, si lahko predstavljaš? Dve leti sem trpela, dve leti! Zdaj mi pa reče, da ne zdrži več v tej stari bajti pri hrani za zajce. Pomisli! S tako ljubeznijo sem mu kuhala zelenjavo z vrta, hišico sem čudovito opremila. Ali misliš, da mi je kaj pomagal? Ravno nasprotno! Rihtal si je stanovanje v mestu. Vse sem potrpela, še nogomet! Da ti raje ne govorim o tistih treh sekundah, ki jim reče seks. Ali zdaj vidiš, kako mi je uničil življenje.« 

Njuni prijatelji zaskrbljeno zmajujejo z glavami. »Ljubezen ju je pogubila!« pravijo.