No, praznik dan mučenikov sicer izhaja iz krščanskega izročila in se niti malo ne bojim, da ga moški niso izdatno proslavili. Temu veličastnemu prazniku se je poklonil tudi Statistični urad Republike Slovenije in jim sporočil: Slovenski moški so manj izpostavljeni tveganju revščine, a so kljub temu z življenjem manj zadovoljni. To ženske moramo vedeti: povprečen Slovenec je star 41 let, v višino meri 178 centimetrov in tehta 85 kilogramov. Našteli so 1,02 milijona moških v Sloveniji (podatki so za leto 2015) in med njimi je največ Janezov, Ivanov, Markov, Francev. V letu 2015 se je v Sloveniji rodilo 10.606 dečkov. Fantje se tudi aktivno izobražujejo, večina gre v gimnazijske programe, študentov je celo več kot študentk, kar pač je presenetljivo. V povprečju diplomirajo na prvi bolonjski stopnji pri 24 letih. Prvo zaposlitev dobijo pri 24,6 leta, od staršev pa se odselijo pri dobrih 29. In še en podatek v množici mnogih zanimivih: prvič se poročijo pri starosti 32 let (žal nisem našla podatka, kolikokrat se ločijo in znova poročijo, ker to mora biti zanimiva ugotovitev). Ja, pa še to, da so leta 2015 zaslužili povprečno 1695 evrov bruto, kar je 101 evro več od žensk. Če beremo to statistiko, bi morale biti kar zadovoljne z našimi moškimi, dasiravno so to povprečja, ampak številke, leta, višina in starost Slovenca so povsem spodobne, kajneda? 

Zdaj ko smo proslavili oba praznika, ženskega in moškega, se obdarili s trnjem in klobasami, upam, da ne bomo pozabili, zakaj smo ljudje. 

Na predvečer praznika osmega marca smo se imele in imeli lepo in prav nič nismo naštevali razlik med spoloma, ki nas razdvajajo ali pač združujejo. V dvorani ljubljanske Unionske dvorane smo se poklonili 50 Slovenkam in razglasili Ono 365 – Ano Roš. Energija je bila res neverjetna in od vsega me najbolj veseli to, da je našim izbrankam poklon nekaj pomenil. Ženske vseh poklicev in dejavnosti, med njimi vrhunske znanstvenice, za katere bi mislili, da so kar malo »odljudne«, so me presenetile s sproščenostjo in – kot že zapisano – iskreno zahvalo, da smo opazili njihovo delo. Privilegij se je gibati v družbi takšnih žensk in moških, kjer pogovor teče o delu, o napredku, o potrebnosti kakovostnih medsebojnih odnosov. O empatiji in spoštovanju sočloveka. Opazovati ljudi, ki se dobro počutijo v družbi, ko se iskreno veselijo drug drugega, pa čeprav se srečajo le nekajkrat na leto, in si imajo toliko radostnega povedati. Ja, takšnih dni si v življenju želim čim več. 



Zdaj ko smo proslavili oba praznika, ženskega in moškega, se obdarili s trnjem in klobasami, upam, da ne bomo pozabili, zakaj smo ljudje. Upam, da si ne bomo oteževali življenja z nesmisli, nasedali praznini in pozabljali na vsebino. Da ne bomo samo kritizirali v prazno, zato da nekaj žlobudramo in da mine naš čas. Namesto klobas in trnja izberite komplimente. Saj ni tako težko, pa čeprav nosimo v sebi to našo zakodirano slovansko dušo. Ali pa preprosto zaželite znancu ali neznancu: Dober dan. To je bržčas laže. Boste videli, kako nekaj malega, drobnega in vsakdanjega deluje – zdravilno. Preprosto pomaga.