Helena Blagne

Ne potrebujem moškega, da bi me varoval pred življenjem

S Heleno sva prijateljici. Sodelavki. Spomnim se, kako sva se spoznali. Pripravljali smo predstavo Najstarejša obrt, ko nam je režiser povedal, da bo sodelovala tudi Helena. Kolegice smo se spogledale in si mislile: Uf, zdaj pa se bomo morali ukvarjati še s to divo. Nam je tega res treba.

Foto: Jaka Bizjak

Prišla je ogrnjena v dolg plašč, v zlatih supergah in vsako posebej objela. Rekla nam je, da je počaščena in vesela, ker nas je spoznala. V hipu nas je razorožila. Še bolj, ko nas je prosila, naj ji pomagamo, če nas bo potrebovala. Helena Blagne zatorej ni le diva, kot jo vidimo na odru, je najprej in predvsem – ženska. Ker sta najini poti že dolgo povezani, najin pogovor ni mogel steči drugače, kot da si rečeva – ti. Ti, draga moja. Pred nama je skupno gledališko popotovanje, ko bova iskreno spregovorili o svojih moških, svojih ljubeznih. A najprej pogovor dveh prijateljic, iz katerega vedno nastanejo čudeži. 

Mediji so me ustoličili v prvo damo slovenske glasbe, v divo. Ves ta blišč me je oddaljil od resničnega življenja, od mojega občinstva, pristnih občutkov, kdo v resnici sem. Spet bi bila rada »samo« Helena. Sproščena, neobremenjena, zabavna pred kamero. 

Helena, kako si se počutila, ko si takrat prvič prišla v našo igralsko družbo?
Hja, kaj bi lagala, vedela sem, kam prihajam. V teatru sem že delala in igralce neskončno občudujem. Vedela sem, da bo treba trdo delati. Ponavljati, popravljati v nedogled. To, kako gradite vloge, me neskončno zanima. Znam stati na odru, peti z vsem srcem in komunicirati z občinstvom. S tisoči. A stopiti v čevlje nekoga drugega, biti nekdo drug, tega ne znam. Za zdaj. Ljubezen do igre sem podedovala po mami. Bila je amaterska igralka, menda celo zelo dobra. Še dolgo po tem, ko ni več igrala, so jo po Jesenicah hvalili. Njene prijateljice so pripovedovale, da so vsi jokali, ko so jo gledali. Ko je rodila prvič, je igralstvo zapustila. Nikoli ni govorila o tem delu svojega življenja, je pa spodbujala mojo ljubezen do odra. Ne glede na trdo, delavsko življenje, ki smo ga živeli, je pri nas doma v zraku lebdela ljubezen do umetnosti. No, tudi oče nas je podpiral, bil celo tisti, ki me je, ko sem bila stara 12 let, prijavil na tekmovanje Glas Gorenjske. Moje gostovanje v gledališču je zato logično nadaljevanje pevske kariere. Odkar vem zase, je glasba moja ljubezen. Brez nje se posušim, umrem. 


Foto: Tibor Golob


Omenila si trdo delavsko življenje. Povej mi več.
Doma je bilo treba delati, pomagati, otroci smo poznali vsa domača opravila. Vsako zimo sem vlačila premog v hišo, a se nismo nič pritoževali. Živeli smo skromno. Res skromno. Veliko smo peli, vsi skupaj. Vsakokrat, ko so me vprašali, kaj bom, ko bom velika, sem rekla, da bom pevka. Ničesar drugega si nisem želela. Ko sem bila stara 16 let, so moje sošolke hodile smučat, jaz pa pet po gorenjskih plesiščih. Nič mi ni bilo težko; ne hoditi na srednjo ekonomsko šolo ne obiskovati ur petja, kitare in klavirja v srednji glasbeni šoli. 

Znam biti skromna, vsak dan. Vem namreč, da je razmetavanje denarja objestnost, uresničevanje materialnih želja le slepilo. Rada služim denar s svojim lastnim delom. Pošteno. 

Ekonomsko srednjo šolo, ti, Helena? Zakaj?
Ja, ziher je ziher. (Se prešerno nasmeji.) Mama in oče sta bila delavca. Jasno sta nam postavila meje, delo je bila največja vrednota naše družine. Ko tako skromno živiš, ne smeš ničesar prepustiti naključju. Pet nas je bilo, si misliš? Mama se je poročila z očetom, ki je bil deset let mlajši od nje, in pripeljala v zakon moje tri sestre. Jaz in brat Hajni sva se jima rodila kasneje.
Zdi se mi, da mi je znanje ekonomije pozneje v življenju pomagalo. Vedno sem znala dobro gospodariti. Izhajala sem iz skromnosti. Včasih mi uspe iz nič ustvariti blišč. Vedno natančno vem, kaj si lahko privoščim in česa ne. Nikoli nisem imela nemogočih želja, le enkrat me je prijelo, da sem si kupila pregrešno drago obleko za nastope.
Blišč in glamuroznost, ki ju vidiš, nista sad razmetavanja denarja. Vse natančno premislim in sem tudi na tem področju ustvarjalna. Točno vem, kaj na odru dobro deluje, v kakšni obleki sem videti dobro. Če imam idejo, si obleko celo sama skreiram, zašije pa mi jo šivilja.
Rada plemenitim denar. Zanimivo, kajne? Skromnost, ki sem jo živela v naši družini, me ni omejevala. Lahko bi čepela kje v kotu, sovražila denar, životarila in se pritoževala. Znam biti skromna, vsak dan. Vem namreč, da je razmetavanje denarja objestnost, uresničevanje materialnih želja le slepilo. Rada služim denar s svojim lastnim delom. Pošteno. No, to je tudi ena izmed vrednot, ki sem jo dobila v otroštvu. Mama je vedno govorila, da je poštenje najboljše vzglavje. 


Foto: Tibor Golob


Vidim, da ti mama veliko pomeni. Kakšen odnos sta imeli?
Zame je še vedno velik vzor. Umrla je, ko sem bila stara 46 let. Zelo jo pogrešam. Bila je skrbna, enostavna, pri njej nisi slišal nakladanja. Močna ženska. Kadar mi je šlo v življenju slabo, mi je rekla: »Helena, nič ne bomo jamrali. Glej naprej! Danes je dež, jutri bo sonce!« Vedno je imela zame pripravljen stavek, ki me je v trenutku pomiril. Vse nas je držala skupaj. Zdaj ko je ni več, smo bolj raztreseni. Bila je osredotočena na družino.
Seveda ji ni bilo vedno lahko. Živeli smo v patriarhalni družini. Če bi jo vprašali, ali je bila srečna, bi verjetno odvrnila v svojem slogu: »Kaj je sploh sreča?« Vem, da je bila srečna že zato, ker smo bili vsi zdravi, delavni, dobro vzgojeni. Človek brez vzgoje je divjak. Ne bom rekla, da v naših omarah ni bilo nobenega okostnjaka, a naj se oglasijo tisti, ki ga nimajo!
Kakršna koli je že družina, najbolj pomembno je, kaj ti sam v njej prepoznaš kot pozitivno. Čedalje bolj se mi zdi, da je bilo zame vse dobro. Naučila sem se delati, biti poštena, naučila sem se preživeti tudi v najhujših okoliščinah in se postaviti zase. Ja, tega me je naučila mama. Naučila sem se imeti rada, skrbeti za družino. Zaradi nje sem, se mi zdi, tudi dobra mama svojemu sinu.
Jaz nisem žrtev, jaz sem borka. Ni me treba zavijati v vato in se z mano pogovarjati ure in ure. Vedno se od nekod v meni pojavi mama, njena energija in tisti famozni stavek: »Helena, jutri bo sonce!«
Patriarhat sicer težko prenašam, upornica sem. Vedno sem bila divja, samosvoja.
Ko sem bila mlada, sem preplesala in prepela mnogo noči. S prijateljicami smo žurale do onemoglosti. Še danes se nas nekajkrat na leto zbere vseh pet in takrat smo spet enako »odbite« kot nekdaj. Ne da se me ukalupiti. Mogoče tudi zaradi mame. Patriarhat izginja. Hvala Bogu. Ne vem, ali je to dvoje povezano, a zdi se mi, da z njim izginjajo tudi pravi moški. 

Dva sta vendar skupaj zaradi ljubezni. Kako te potem lahko boli, če je eden karierno bolj uspešen od drugega? Kako je mogoče, da moškega kastrira že to, da ga kdo pokliče gospod Blagne? To je vendar samo hec, nič več! 

O, Helena, kakšni so zate pravi moški? Če te tako od daleč pogledam, se mi zdi, da nisi imela posebne sreče z njimi. Se motim? Občutek imam, da močne, samosvoje ženske nasploh nimajo te sreče. Nekoč mi je Tereza Kesovija rekla: »Pa kaj, nisem imela sreče v ljubezni, imam pa čudovitega sina in svojo glasbo! Vse ne more biti idealno!« Kako ti vidiš svoje ljubezensko življenje?
Sem v zvezi s krasnim moškim. Osrečuje me. Ne živiva skupaj, mogoče tudi to pomaga. (Se glasno in na široko zasmeji.) Veš, draga moja, ni lahko z mano. Zelo sem zahtevna. Veliko dajem, a tudi veliko pričakujem. A varnosti od moškega gotovo ne. Mogoče sem jo kdaj, a sem imela to »srečo«, da je nisem dobila, še več – tudi njih sem nosila na svojih ramenih. Hvaležna sem tudi za te izkušnje. V življenju sem precej ustvarila. Ne potrebujem moškega za to, da bi me hranil ali varoval pred življenjem.
Včasih se sprašujem, kdo bi bil lahko tako močan, da bi preživel ob meni. Ljubim strastno in zares. Ob meni ne more preživeti moški, ki ni samozavesten, ki ga muči ljubosumje, ki ga daje ego. Ali nevzgojen moški brez vrednot. Kaj kmalu odpade vsak, ki ni mož beseda, ki se ne zna pogovarjati o problemu tako, da išče rešitve.
Pravzaprav je moje ljubezensko življenje lepo. Seveda sem imela tudi hude učne ure, a te imamo vsi. Živela sem lepe mladostne ljubezni, polne glasbe, drznih načrtov, dvakrat sem se skoraj poročila. Zdaj sem pomislila na lepo zgodbo, ki sem jo mlada živela z deset let starejšim moškim. Z njim mi je bilo zelo lepo. No, spomnim se seveda tudi zvez z manipulativnimi in lažnivimi pozerčki. Vsakič ko so hoteli hoditi po meni, se je moja moč kvečjemu okrepila. Lahko sem po bikovsko potrpežljiva zelo dolgo, a moram vedeti, zakaj trpim. Ko pa mi »poči film«, vrnitve ni. 


Foto: Jaka Bizjak


Močnih žensk, ki znajo poskrbeti zase, je res vedno več.
Ja, in moški ob tem izgublja svojo tradicionalno vlogo varovanja, hranjenja družine. Zdi se mi, da so se moški pomehkužili. Vsi smo se. Vsega imamo preveč, očitno. A odnosi ne bi smeli biti tako zapleteni. Vse skupaj je v resnici precej enostavno. Dva sta vendar skupaj zaradi ljubezni. Kako te potem lahko boli, če je eden karierno bolj uspešen od drugega? Kako je mogoče, da moškega kastrira že to, da ga kdo pokliče gospod Blagne? To je vendar samo hec, nič več!
Res je, da sem znana, a vrednosti in spoštovanja ti nihče ne more podariti. To dvoje je nekaj, kar moraš v sebi čutiti sam. Bili so trenutki, ko se je moški zaradi pomanjkanja teh vrednot »spravil« name in si me hotel podrediti. Najslabše, kar je lahko storil.
Že v mladosti sem se naučila, da ne moreš nikogar spremeniti. Ne, če si tega ne želi on sam. Tudi spoštljivo ni. Spremeniš lahko le sebe.
Pravi moški se ravno tako ne »petelini«. Oh, koliko takega petelinjenja sem videla v svojem življenju! Spomnim se, ko sem nekoč s prijateljicami sedela za mizo po koncertu. Pri šanku se je ob alkoholu zbrala druščina »pravih dedcev« in na daleč je bilo videti, da padajo stave. Čez nekaj časa se je eden od njih primajal do mene in mi ponudil sto mark, če grem z njim k prijateljem ob šanku. Mrtvo hladno sem odvrnila, da mu jih dam 500, če me pusti pri miru. Ja, takšna sem. Obvladam govorico telesa. (Se spet na široko zasmeji in pomežikne.) Moja drža moškim onemogoča že misel na to, da bi me nadlegovali. S tem nikoli nisem imela težav.
Razumem, da je marsikateremu moškemu ob meni težko razumeti, da ne more biti vedno na prvem mestu. Kajti moja pozornost se od njega vedno sprehaja k drugi veliki ljubezni, glasbi. To zibanje med ljubeznijo do moškega in strastjo do ustvarjalnosti dela partnerja najbrž nesamozavestnega. (Po tem slapu besed Helena kar naenkrat utihne, pogleda v tla in se zamisli. Nadaljuje drugačna.) Veš, Zvezdana, jaz niti svojega zakona, ki se je sicer prav neslavno končal, ne dojemam kot katastrofe. Poročila sem se iz ljubezni. In iz trme. Mediji so o mojem izbrancu grdo pisali, zato sem z veliko svatbo, na kateri je bilo 10.000 svatov, vsem želela pokazati, kako zelo ga ljubim. Iz te zveze je nastal moj sin, ki mi pomeni največ na svetu. Moj Kristijan, otrok, o katerem sem sanjala že kot srednješolka. V denarnici sem vso mladost nosila sliko fantička iz časopisa, s svetlimi kodri in plavimi očmi. Točno takega sem dobila. Čeprav imava oba z njegovim očetom rjave oči, je gen moje družine preskočil nanj; visok je dva metra in ima modre oči. On je moja družina, največji in najlepši dokaz moje nekdanje ljubezni. Njegov oče je, kakršen je. Samo midva veva, kaj sva doživela, kje se je kresalo in zakaj. V zakonu z njim sem bila tudi zelo žalostna, jezna, izgubljena. Dokler sem mogla, sem držala družino skupaj. Vztrajala sem dolgo, skoraj sem izgubila samo sebe. Podobnih zgodb je med ženskami veliko.
Bi rada, da bi s teboj prala umazano perilo svojega zakona? Bi ti lahko kaj takega naredila svojemu otroku? Nočem in ne želim se vračati v bolečo preteklost, dovolj je bolelo. Konec je. Jezni odmevi ranjenega ega bodo sicer še strašili po naših življenjih, vendar zdaj sprejemam odgovornost samo zase. Tudi Kristijan počasi odhaja iz mojega gnezda. Svojo novo pesem sem posvetila njemu. Če jo boste poslušali, boste razumeli vse. Ko jo pojem, vedno jočem. Nisem žalostna v smislu poslavljanja, jočem od ganjenosti, ker sem imela moč uresničiti svoje sanje. Imam družino, krasnega sina, pojem že vse življenje, od glasbe živim. Svobodna sem. Letim. Kaj veš, mogoče pa se bom še enkrat poročila. (Potem z očmi, ki so se ob pripovedovanju napolnile s solzami, prasne v smeh.) 

Edina ljubezen, ki je lahko brezpogojna, je ljubezen do otroka. Nikoli je ne more biti preveč. To ni nekaj cmeravega, zdrizastega. To je globoka povezanost, ko veš in čutiš, kdaj te otrok zares potrebuje, kdaj ga moraš pustiti, da se iz svojih napak uči sam. 

Helena, hvala za iskrenost. Sem mislila, da se bojiš govoriti o tem delu preteklosti. Imaš z mediji slabe izkušnje? Imaš občutek, da te vidijo drugače, kot se vidiš sama?
Če dobro pomislim, slabih izkušenj nimam. Mediji so me ustoličili v prvo damo slovenske glasbe, v divo, me zavili v blišč glamurja. Rada imam to, kar predstavljam. Tudi to moraš znati. Nositi glamur, namreč. Vendar sem se vsega tega že tudi naveličala. Ves ta blišč me je oddaljil od resničnega življenja, od mojega občinstva, pristnih občutkov, kdo v resnici sem. Spet bi bila rada »samo« Helena. Sproščena, neobremenjena, zabavna pred kamero. To ne pomeni, da me boste na odru kmalu videli zanemarjeno. Še vedno bom poskrbela, da bom odeta v dih jemajoče obleke, še vedno bom stiskala pas s steznikom, da bo moja silhueta čim bolj zapeljiva. Želim pa si, da bi za vsem tem bliščem bilo več mene, več moje glasbe, mojih sporočil. Nič več si ne želim likati obraza na fotografijah. Bili so časi, ko smo tako pretiravali, da na plakatu skoraj nisem prepoznala same sebe. S tem sem končala, dočakali boste moje gube.
Hrepenim po intervjuju, v katerem bi lahko govorila samo o glasbi. O svojem ustvarjanju. Samo za to sem tu. Zaradi glasbe. A novinarje najbolj zanima, s kom spim, kaj pravi moj bivši mož. Niso mi všeč ti »novi« časi. Ni mi všeč ta način življenja. Eno samo divjanje, tarnanje in kritiziranje. Vsega je preveč, preveč informacij, pornografije, laži, lenobe. Jaz pa imam rada manj.
Ne gledam v grdo in pritlehno. Bolj gledaš v to smer, bolj se kopiči. Nisem neobčutljiva, a dobro vem, ali lahko kaj spremenim. Če ne morem nič narediti navzven, potem vsaj dosledno skrbim, da ne delam nikomur nič slabega. Zavedam se, da sem kdaj koga prizadela. Zato se tako rada učim; hočem vedeti več, razumeti več, drugače. 


Foto: Tibor Golob


Bova tudi o glasbi, a najprej bi rada slišala kaj več o tvojem odnosu do gub, staranja. Ko te še nisem poznala, se mi je zdelo, da se ne znaš spoprijemati z leti, da nas boš gledala s slik in plakatov vedno bolj plastična. Kako je s tem?
(Helena se navihano zasmeji, odkašlja, si z roko dvigne lase s čela in mi pokaže svoj obraz.)
Evo, poglej! Vidiš? Imam gube, kaj bi rada? Se pač dobro staram. Sem kot Sophia Loren, jem špagete in pijem olivno olje. (Zdaj se že krohota.) No, saj vsi veste, koliko sem stara. Ne skrivam let. Odlično se počutim v svoji koži. Zadnjič sem našla svojo fotografijo, staro 17 let. Videla sem mrko, »mrtvo« in žalostno Heleno. Eno celotno obdobje sem nekako stagnirala. To sodi v tisti del mene, o katerem sem govorila prej, da znam potrpeti. Bila sem uspešna, ustvarila sem si ime, a nad mano je visel pritisk, da moram delati uspešnice, živeti to, kar od mene mediji in publika pričakujejo. To me je stiskalo za vrat. Če ne ustvarjam iz srca, sproščeno iz sebe, nisem srečna. Vse to je mogoče videti na mojem obrazu. Zdaj šele se mi zdi, da sem se zbudila iz globokega sna, zdaj sem sposobna videti celotno sliko. Zdaj si upam vse. Šele danes vem, da bi si lahko vzela premor, kot to naredijo pevci na zahodu. A jaz sem se »posiljevala«.
Danes sem sproščena, znam uživati v miru, skrbim zase, hodim zgodaj spat, alkohola ne pijem, ne kadim. Ukvarjam se s športom, spet sem začela jahati, včasih tečem, sprehajam svojega ljubega psa. Poskrbela sem tudi za svoje hormonsko ravnovesje, ti pa si tako ali tako polna nasvetov, kako se zdravo starati, kajne? 

Ne sramujem se čustev predanosti in ljubezni. Večkrat bi si morali povedati, da nam je z nekom lepo. 

Tak je moj sloves, ja, haha.
Ustvarjam svojo glasbo, sanjam o novih projektih. Neskončno se veselim delati s tabo, ja. Kar kocine se mi postavijo pokonci, ko pomislim, da bom delala čisto pravo predstavo. Predstavo, v kateri se dve močni ženski spominjata svojih ljubimcev. Podajam se v neznano, spet se bom učila. Kako naj bom po vsem tem slabo videti? Vznemirjena sem, mlada v srcu. Nobenega pritiska ne čutim. Obljubim, da se bom starala dostojanstveno. Ker sem rada urejena, lepa, bom mogoče kje kaj na drobno popravila. Naravno. (Spet se na široko zasmeji.) Pila bom veliko olivnega olja in jedla zelje. 


Foto: Tibor Golob


Prav, potem pa pustiva to temo in se vrniva h glasbi. Kakšno rada poslušaš? Kaj rečeš tistim, ki ne marajo tvoje glasbe?
Ne razumem. Ne poznam nikogar, ki bi kritiziral mojo glasbo. (Spet se mi smeji, navihano, kot bi gledala malo Heleno.) Prosim, ne imej me za nečimrno, a jaz tistih, ki me kritizirajo, ne slišim.
Sem glasbeno izobražena, ves čas izboljšujem svojo tehniko, sem muzikalična, pesem samo slišim in že jo znam zapeti. Tu mi samozavesti ne manjka. Osredotočena sem v vsebino. Jasno mi je, da sta prav vsebina in interpretacija tisto, kar te dvigne iz povprečja. Danes ne bi bila tukaj, kjer sem, če bi samo mijavkala in se šopirila z oprsjem.
Veš, da sem začela kot rokerica? Pela sem tudi pop. Znam vse pesmi, ki jih je izvajala Blondie. Če imaš rad glasbo, ne izključuješ njenih različnih izrazov. Rada imam narodno-zabavno glasbo, ljubim opero, obožujem dalmatinski melos.
Fascinira me Adele. Njena vsebina, način petja in zunanjost. Pri njej je vse prav. Občudujem Terezo Kesovijo, Nedo Ukraden, Aretho Franklin, Milvo. Oh, še bi lahko naštevala! No, le kakšen zategnjen jazz mi ne diši.
Pripravljam nov album in v svojih novih pesmih lovim ravnovesje vsega, kar znam, kar sem. Si slišala mojo novo pesem Ti boš vedno prvi? 

Moj Kristijan je v resnici vse, kar mi v tem življenju kaj pomeni. Jaz sem glasba in on je moja pesem. Zdaj odhaja v življenje. Veselim se zanj. 

Sem. In zraven jokala. Poješ: »S tabo je tako lepo, ti si vse, kar je ostalo od sveta, ti boš zame tu, vedno prvi.« Srce se mi je odprlo. Nerodno mi je bilo od te velike ljubezni, ki jo mame nosimo v sebi. Ko sem prvič poslušala pesem, sem jo predvajala tudi sinu. Ravno na tisti dan je praznoval rojstni dan. Presenečeno me je gledal, brada se mu je tresla. Rekel mi je, da sem patetična, a na koncu smo vsi prisotni obsedeli brez besed, vlažnih oči, vsak s svojo veliko ljubeznijo, s svojo zgodbo. Helena, se ti ne zdi, da lahko mama svojega otroka preveč ljubi?
Zvezdana, edina ljubezen, ki je lahko brezpogojna, je ljubezen do otroka. Nikoli je ne more biti preveč. To ni nekaj cmeravega, zdrizastega. To je globoka povezanost, ko veš in čutiš, kdaj te otrok zares potrebuje, kdaj ga moraš pustiti, da se iz svojih napak uči sam. Da mu ne visiš za vratom, kdaj bo prišel domov, in se ne treseš, ko ponoči sede v avto. Ta ljubezen te tudi žene, da sam postaneš boljši, da se zavedaš svojih dejanj, kajti nekdo se iz njih uči.
Moj Kristijan je v resnici vse, kar mi v tem življenju kaj pomeni. Jaz sem glasba in on je moja pesem. Zdaj odhaja v življenje. Veselim se zanj. Ne sramujem se čustev predanosti in ljubezni. Večkrat bi si morali povedati, da nam je z nekom lepo. (Se ustavi in me še bolj globoko pogleda v oči.) Zvezdana, s tabo mi je lepo, hvala! (Ujela me je nepripravljeno, Helena. Solze so stekle, začela sem smrkati, v mislih pa kot vedno: Hja, kaj naj, spet mi je dala vetra.)

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE