Jasna Tuta: Življenje je prekratko, da bi odlašala

Njeno življenje je bilo še pred desetletjem takšno, kot ga živi večina: služba, stanovanje, plačevanje položnic. A po štirih letih poučevanja na osnovnih šolah na Otočcu in v Izoli se je profesorica razrednega pouka, sicer doma iz Sesljana, odločila, da gre pogledat, kaj je za obzorjem. Z nahrbtnikom na ramenih je prepotovala Tajsko, Malezijo in Avstralijo. V deželi kengurujev je srečala Ricka Pagea in z njim odkrivala še Mehiko, Francosko Polinezijo, Novo Zelandijo, Tongo in Fidži, delno po kopnem, večinoma po morju. Ker je Jasna Tuta tudi usposobljena inštruktorica jadranja, je prav ona predlagala, da bi na 11-metrski jadrnici Calypso skupaj preplula Tihi ocean. Dolgo plovbo okrog 3000 navtičnih milj, polno fizičnih in psiholoških naporov v neskončni morski pokrajini, je pred tremi leti zbrala v obliki dnevniških zapisov v knjigi Moj svet sredi oceana. Letos je izšla njena druga knjiga Vse barve Polinezije, v kateri je bralce popeljala med triletno odkrivanje petnajstih tropskih otokov, kjer je življenje resda bolj umirjeno in skromno od našega, vendar drugače bogato. Mogoče niti ni čudno, da se je leto, ki naj bi si ga vzela zase in za potovanja, tako spremenilo v skoraj celotno desetletje.

Vaša mama Alenka Rebula je v predgovoru h knjigi Vse barve Polinezije zapisala, da je vse življenje čepela doma in da so njena potovanja potekala samo v lastni notranjosti, kar se ji je zdelo najlepše in najbolj njeno premikanje. Potem ste se ji rodili vi, ki ste že od prvega hipa vedeli, da nočete čepeti doma.

Že kot majhen otrok sem ves čas rinila naokrog; očitno me je že takrat nekaj vodilo v svet. Temu sem se poskušala upirati, nato pa sem se predala, čeprav pozno, saj sem šla v svet pri tridesetih. Mami je bilo najbrž težko, vendar mi ni nikoli rekla, naj ne grem. Ko je videla, kako srečna sem, da sem šla, je bila zadovoljna.

Že preden sem odšla na jadrnico, sem imela v primerjavi z drugimi zelo malo stvari. Ko sem dopolnila trideset let, sem naredila zabavo in med prijatelje razdelila še tiste, ki so mi ostale in jih nisem potrebovala. Prav želela sem si jih oddati. 

»Življenje je prekratko, da bi odlašala. Predvsem zato, ker se ne odrekam pomembnim stvarem. Odrekam se odvečnemu. In nekako čutim, da je to nekaj dobrega,« ste zapisali v svoji prvi knjigi Moj svet sredi oceana. Koliko je pravzaprav odvečnega v sodobni civilizaciji?

Danes je vsega preveč. Od hrupa do stvari, dejavnosti, celo odvisnosti. Ko greš na tako pot, za kakršno sem se odločila tudi sama, imaš zelo malo stvari in skoraj nič opravkov. Zato pa lahko vidiš življenje, za katero v razviti civilizaciji pravzaprav ni prostora. Tako najdeš notranji mir. Manj stvari ko imaš, več je prostora za tisto, kar je v življenju res pomembno, in bolj se lahko poglobiš vase.

Ljudem se je najbrž vseeno težko odpovedati svojim stvarem, čeprav jih dejansko ne potrebujejo.

Vendar je to neskončno osvobajajoče! Že preden sem odšla na jadrnico, sem imela v primerjavi z drugimi zelo malo stvari. Ko sem dopolnila trideset let, sem naredila zabavo in med prijatelje razdelila še tiste, ki so mi ostale in jih nisem potrebovala. Prav želela sem si jih oddati. Vsak, ki je prišel na moj rojstni dan, je dobil darilo. Tako sem imela čedalje manj in manj stvari; in počutila sem se čedalje lažjo. Seveda je bil to proces, v katerem se naučiš, kako malo dejansko potrebuješ. Ko sem šla prvič na pot, sem imela s sabo še vedno ogromno stvari; zdaj bi jih najbrž lahko dala le v en nahrbtnik.

Živeti devet let na nekaj kvadratnih metrih, med goro pločevink, zgolj v kopalkah, v velikokrat nemirnem morju in z mesečnim proračunom 300 evrov, najbrž le ni za vsakogar, kajne?

Seveda bi lahko s tem vsakdo preživel! Saj smo dolga stoletja živeli z veliko manj stvarmi kot danes! Gre le za odločitev. Jaz imam zelo rada ta minimalizem, saj se mi zdi, da pušča prostor za druge stvari. Ljudje pa smo različni. Ko pridem na obisk h komu, ki si je med mojo odsotnostjo sezidal veliko hišo, mi to prav nič ne pomeni. Razmišljam, koliko denarja bi lahko prihranil za druge stvari. Ampak tako razmišljam jaz. In dopuščam možnost, da drugi menijo drugače. Po toliko letih življenja na barki sicer res ne bi mogla živeti v hiši, ki ima pet spalnic. (smeh)

V današnjem svetu zelo hitimo. In vsi hočejo priti od točke A do točke B kar najhitreje, z avtom, in ne peš. Jaz sem na svojem potovanju večkrat pešačila, ker sem vedela, da bom zato toliko več videla, in srečala veliko več ljudi. Tudi če je kdo ustavil in me vprašal, ali me zapelje, sem rekla ne.  

Ali morje pomaga izkristalizirati pogled, kaj je v življenju najpomembnejše?

Zagotovo, ker se osredotočiš na to, da živiš v tistem trenutku. Ko se na barki pojavi problem, se ukvarjaš zgolj s tem, kaj moraš narediti, da boš težavo rešil. Tako se možgani zelo spočijejo, saj si osredotočen le na tukaj in zdaj, da živiš v tistem trenutku in da hočeš uživati točno tam, kjer si.

To, da ne znamo izkoristiti trenutka, v katerem živimo, je bolezen sodobnega sveta, ki velikokrat živi bodisi v preteklosti bodisi v prihodnosti. In tisto, kar je zdaj, nam nekako uide …

Natančno tako. Na morju moraš biti prisoten v tistem trenutku, zdaj. In uživati je treba v njem, kakršen koli že je: lep ali grd. Prepustiti se je treba čustvom tistega trenutka: sreči, navdušenju pa tudi strahu ali žalosti. 

Umetnosti počasnosti in uživanja v trenutkih brezdelja sta nekaj, na kar so zahodne civilizacije povsem pozabile, kajne?

Res je. Kot da gre za nekakšno bolezen. Samo hvalimo in poveličujemo ljudi, ki stalno kaj počnejo! Če danes štiri ure piješ kavo, je to slabo. V tem času bi namreč lahko naredil nekaj več, nekaj boljšega. Ko sem še poučevala v osnovnih šolah, je moralo delo z učenci seveda slediti določenemu programu. In za učence, ki so bili počasnejši, so si vsi želeli, da bi bili hitrejši. Njihova počasnost je šla marsikomu na živce. Na to sem se spomnila, ko sem bila nekoč v malezijski džungli. Koliko zanimivega je v njej, kar bi si prav tisti otroci počasi ogledovali in spoznavali … Spomnila sem se nanje in upočasnila korak, pa sem takoj videla veliko več, kot če bi hodila s svojim običajnim tempom. V današnjem svetu zelo hitimo. In vsi hočejo priti od točke A do točke B kar najhitreje, z avtom, in ne peš. Jaz sem na svojem potovanju večkrat pešačila, ker sem vedela, da bom zato toliko več videla, in srečala veliko več ljudi. Tudi če je kdo ustavil in me vprašal, ali me zapelje, sem rekla ne.

Tisti, ki vaših knjig niso natančno prebrali, imajo najbrž o vašem jadranju v večnem poletju Polinezije precej romantične predstave. Denimo, kako lepo mora biti, ko za seboj pustiš vsakodnevne obveznosti ter se za leta preseliš na odprto morje in se prepustiš milosti brezskrbnosti. Pa najbrž ni vedno tako?

Seveda na barki ni vedno lepo. Ko jadraš, je precej dolgčasa. No, naj se popravim: nič se ne dogaja. To pa je dobra priložnost, da se posvetiš sebi, da si vzameš čas zase, da razmišljaš. Če govoriva o življenjskem slogu na barki, je poseben. Že v trgovino sem, na primer, vedno morala iti peš, ko pa sem se vračala z nakupljenim, so mi valovi včasih vso »špežo« zalili z vodo … Tudi pranje perila zahteva več truda, saj pralnega stroja ni. Vesela sem bila, da sem imela perilo sploh kje posušiti. Življenje na barki je skromno. Potem se doma včasih zaveš, kakšno razkošje je, da lahko stvari iz trgovine pripelješ domov v avtu, da imaš kotiček za pranje … To namreč ni tako samoumevno, kot si večina morda misli.

Rekla bi, da v življenju – pa naj gre na poklicnem ali osebnem področju – moramo nekaj spremeniti, ko z njim nismo zadovoljni. Če ga živiš po svoji meri, ti verjetno ni treba prodati vsega in oditi na drug konec sveta. Če pa nisi zadovoljen, imaš vedno možnost izbire. 

Tudi tuš in umivanje v sladki vodi sta v življenju na barki razkošje.

To pa sploh! Še vedno zelo cenim tuš in tekočo vodo … (smeh)

Ali zasvojenost z morjem in oceani traja vse življenje ali mogoče pride trenutek, ko ima človek vsega dovolj in bi rad nekoliko bolj vsakdanje življenje?

Seveda pridejo tudi slabi trenutki. A ko veš, da si si neko pot izbral, to vzameš v zakup. O tem govorim in predavam tudi na šolah. V življenju si sami izbiramo svoje poti. In ko enkrat svojo pot izbereš, na stvari, ki se ti zgodijo, ne gledaš kot na probleme, temveč izzive. Tako je bilo tudi z mano na barki. Seveda bi včasih najraje vse pustila in šla. Ampak to pot sem si izbrala sama. Ko sem se na to spomnila, mi je bilo laže.

Velikokrat na svojih »uhojenih« poteh vztrajamo presenetljivo dolgo.

Vendar pa se ljudje tudi spreminjamo in spreminjajo se smeri v naših življenjih. Zase lahko rečem, da bom vedno živela po poglavjih. Ampak to seveda ni za vse. Nekateri v svojem življenju dobijo nišo, so v tem srečni in tam najboljši. Mene zanimajo zelo različne stvari. Mislim, da nikoli ne bom v nobeni tako briljantna, da bi ji posvetila vse življenje. Izbrala bom tiste stvari, ki mi bodo v posameznih obdobjih najpomembnejše. A rekla bi, da v življenju – pa naj gre na poklicnem ali osebnem področju – moramo nekaj spremeniti, ko z njim nismo zadovoljni. Če ga živiš po svoji meri, ti verjetno ni treba prodati vsega in oditi na drug konec sveta. Če pa nisi zadovoljen, imaš vedno možnost izbire. Je pa res, da se tu velikokrat pojavi neravnovesje med strahom in motivacijo. Ko je motivacija močnejša od strahu, boš spremembo naredil. Dokler je strah močnejši od motivacije, ne boš naredil ničesar.

Vas ni nikoli strah?

Seveda me je.

Lahko rečem, da pogrešam delo z ljudmi. Življenje na jadrnici je po svoje zelo samotno: srečuješ ljudi, ki jih v življenju prvič vidiš in jih verjetno nikoli več ne boš. Nanje se ne moreš ravno navezati, čeprav z njimi postaneš prijatelj in ostaneš v dobrih odnosih. Ampak to seveda ni enako prijateljstvu, ko nekoga poznaš 40 let. 

Ko sem gledala fotografije, na katerih plavate z morskimi psi, ste se mi zdeli resnično neustrašni.

Verjamem, da je svet okrog mene dober in da se dobre stvari dogajajo. Mogoče je to dobro izhodišče. Sicer pa se slabe stvari največkrat zgodijo, ko se v določenih okoliščinah ne znaš primerno vesti. Tudi pri plavanju z morskimi psi je tako. Prvič se malo bojiš, drugič in tretjič tudi, potem pa počasi ugotoviš, da ni nič nevarnega. Morski psi so kot navadni psi. Imaš čivave in rotvajlerje. Razen dveh, treh vrst večina ni nevarna za človeka. Ti, ki živijo na koralnih grebenih, ne le da ne napadejo, ampak se nas celo bojijo. Človek mora nekaj narobe delati, da ga napade morski pes. Ali se začne živčno premikati in plava kot riba, ki je v težavah, in mu s tem postane zanimiv, ali pa ima ujete ribe privezane ob telesu. Ko jih morski pes zagrabi, zraven odtrga še nogo. Velikokrat se tudi zmotijo in napadejo potapljače, misleč, da so tjulnji. Ali pa deskarje, ki so od spodaj videti kot želve. 

Najbrž vam je bilo v vseh teh letih sobivanja z morjem kdaj tudi hudo. Kateri trenutki so bili najtežji?

Sem družabno bitje in imam ogromno prijateljev. Hudo mi je bilo, ko so prijatelji, sorodniki in znanci diplomirali, se poročali, ustvarjali družine …, mene pa ni bilo nikoli na teh pomembnih življenjskih dogodkih. Seveda so me trenutki domotožja begali in spraševala sem se, ali sem se morebiti napačno odločila. Potem sem ugotovila, da se nisem. Da je to del paketa, ki sem si ga izbrala. In izbrala sem tudi domotožje. Saj sem nekaj časa poskušala živeti kot vsi drugi, ampak mi je bilo vedno jasno, da me nekatere stvari pač ne zanimajo. Velika hiša, na primer. (smeh) Moje življenje se je obrnilo drugače, živim tako, kot mi je bilo namenjeno. Velika hiša in stalna služba mi zagotovo ne bi omogočili, da bi se toliko premikala, kot sem se. Zato sem sprejela, da je moje življenje drugačno, mogoče malo manj udobno, ker nimam ne redne službe in ne redne plače, kaj šele velikega doma, ampak tako lahko sledim temu, kar je v bistvu bolj moje. 

Kam bo življenje v prihodnje popeljalo morsko deklico iz Sesljana?

Sem še v dvomih in raziskujem, kaj bi počela. Lahko rečem, da pogrešam delo z ljudmi. Življenje na jadrnici je po svoje zelo samotno: srečuješ ljudi, ki jih v življenju prvič vidiš in jih verjetno nikoli več ne boš. Nanje se ne moreš ravno navezati, čeprav z njimi postaneš prijatelj in ostaneš v dobrih odnosih. Ampak to seveda ni enako prijateljstvu, ko nekoga poznaš 40 let. V zadnjih desetih letih sem doživela ogromno in uživam, ko lahko ljudem predavam o tem, pišem knjige, pripovedujem otrokom v šolah. Prav s šolami bi v prihodnje rada več sodelovala. Želim si predavati o morju, delati z otroki, pripravljati tečaje jadranja in potapljanja … Se pravi, da se nekako vračam tja, kjer sem začela, k delu z ljudmi. To mi še vedno daje največ zadoščenja. Velikokrat se spominjam, kako sem v preteklosti otroke učila plavanja. Kakšno navdušenje, ko so preplavali svojih prvih 50 metrov! To so bile oči, ki jih nikoli ne bom pozabila. In to navdušenje bi rada delila med ljudmi, seveda na podlagi tistega, kar sem doživela.

So ljudje, ki mislijo, da potrebujejo dvajsetmetrsko jadrnico. S tem ni pravzaprav nič narobe, razen če si dvajsetmetrske jadrnice nikoli ne boš mogel privoščiti in te to ustavlja. Raje moraš začeti razmišljati, ali je res nujno, da imaš tako veliko jadrnico. Potovanja so sploh odlična priložnost, da razmislimo o tem, kaj v življenju res potrebujemo. 

Večnemu poletju Polinezije se tudi ne nameravate povsem odpovedati.

Spoznala sem slovensko družino, ki ima v Polineziji jadrnico. V sodelovanju z njo bom vodila jadralne počitnice med tamkajšnjimi otoki. To je zgolj eden od načrtovanih projektov. Nekaj mesecev na leto bom v Polineziji, doma pa bom zagotovo več kot v zadnjem desetletju. Rada bi ohranila stik s tropskimi kraji, a v življenju počela tudi druge stvari.

Vaša pot z dolgoletnim partnerjem Rickom Pageom se je z razhodom in prodajo jadrnice Calypso dokončno končala.

Res je. Dolgo sva bila skupaj. Ko si devet let 24 ur na dan s kom na tako majhni površini toliko časa, se seveda spoznaš do obisti. Lahko rečem, da me nihče drug ni tako dobro poznal kot on. Po drugi strani pa sva se mogoče prenajedla drug drugega. Ampak vsak človek raste. Njemu je življenje v Polineziji zelo ustrezalo, jaz pa sem si čedalje bolj želela, da bi počela še kaj drugega. Če se ti ne uspe dogovoriti in uskladiti, je najbolje, da gre vsak svojo pot.

Z Rickom ste napisali filozofski priročnik, v katerem ste se lotili vprašanja odnosa, s katerim stopamo v pomorski svet. Poudarek sta namenila realističnim pričakovanjem, prilagodljivosti, skromnosti in minimalizmu. Knjiga se je nekaj mesecev po izidu povzpela med najbolj brane jadralne knjige na svetu in tam ostala več let.

Pravzaprav je še vedno med desetimi najbolj branimi knjigami o jadranju na Amazonu. Mislim, da zato, ker je priročnik zelo odkritosrčen. Ne govori le o tem, kakšno jadrnico potrebuješ, ampak tudi o tem, kako moraš razmišljati na jadrnici. Vse temelji na minimalizmu, kako malo potrebuješ. Če manj potrebuješ, je manj tudi stroškov, več časa imaš zase, zato je vse drugo preprosto čarobno. In če manj porabiš, ti ni treba tako veliko delati.

Pa vse jadralce spremlja tak minimalizem?

Ne, seveda ne. So ljudje, ki mislijo, da potrebujejo dvajsetmetrsko jadrnico. S tem ni pravzaprav nič narobe, razen če si dvajsetmetrske jadrnice nikoli ne boš mogel privoščiti in te to ustavlja. Raje moraš začeti razmišljati, ali je res nujno, da imaš tako veliko jadrnico. Potovanja so sploh odlična priložnost, da razmislimo o tem, kaj v življenju res potrebujemo.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE