Jana Milčinski

Želela sem si trinajst otrok, in to so bile moje edine sanje.

Pisateljica Jana Milčinski je stara 84 let. V svojem majhnem stanovanju živi sama že od 1988., ko ji je umrl mož, veliki slovenski humorist, umetnik Frane Milčinski - Ježek. Velikokrat se je vprašala, ali je bila prava sopotnica človeku, kakršen je bil on: »Mogoče sem na življenje gledala preveč realno, Frane pa je bil pogosto meter nad zemljo ali meter pod njo.« Življenje z njim je bilo grenko-sladko. Ježek je namreč s sabo nosil bolezen. Predstavljala si je, da bo imela trinajst otrok, in to so bile njene edine sanje. Danes ima dva sinova, Matijo in Matevža. Hodi na predavanja iz umetnostne zgodovine in po mestu opazuje stavbe z večjim zavedanjem. Ljubezen do umetnosti je odkrila že pred vojno, ko so z očetom potovali po Evropi in obiskovali muzeje. Bili so eni redkih, ki so v Ljubljani imeli avto. A vojna jim je življenje postavila na glavo. Ježka je spoznala dvajsetletna v gostilni nasproti Drame. Pogosto se sprašuje, kako bi mož živel v današnjem svetu, v katerem si sama ne bi želela biti mlada. In si v smehu odgovori, da bi najbrž zaradi pomanjkanja preračunljivosti živel med klošarji. Zadnjič jo je vnukinja vprašala, ali je resno mislila, ko je obljubila – dokler naju smrt ne loči. In je rekla: seveda! Poročena sta bila 44 let.

Po dolgem času sem spet našla knjigo Lukec dobi sestrico, za katero ste dobili Levstikovo nagrado in mi je bila kot deklici grozno všeč.

Poznam prigodo mojega vnuka. V šoli so ga vprašali, ali pozna pisateljico Jano Milčinski. Seveda jo poznam, saj je moja babica, je odvrnil. Kaj pa knjigo Lukec dobi sestrico? Lukec je moj brat, jaz pa sem tista sestrica, se je namuznil.

Ko sem jo kot otrok brala, se mi je zdelo neznosno fino, da so narisane tudi vse podrobnosti. Kako gresta ati in mami v posteljo in potem …

Spolnost sem želela še natančneje popisati, a mi uredniki niso dovolili.

Imel je čar privlačnosti. Tudi ko sva bila med ljudmi, nisem bila pomembna. Včasih se mi je zdelo, kot da so se ga želeli dotikati kot kakšnega čudežnega bitja. Imel je veliko moč. 

Kako se je zdelo vnukom, da je njihova babica napisala knjigo?

Ne vem, nikoli niso nič rekli. Ni jim bilo pomembno. Jaz sploh nisem bila pomembna pri naši hiši. Dedek je bil v središču.

V vaši knjigi Moje življenje z Ježkom, ki ste jo izdali pred sedmimi leti, ste zapisali njegove besede, češ če je slaven mož, žena ve, da je del čaščenja, a mož, če je v ospredju ženska, postane ljubosumen, ker se boji, da bo padel v njeno senco. Kako je bilo pri vas?

Seveda sem bila vajena njegove slave, a moram priznati, da me je včasih kar prizadelo. Če je imel oddajo, sem se zbujala ob petih zjutraj. Šla sem povsod, kjer je nastopal. Ko pa sem imela svoje radijske šolske ure, jih ni niti enkrat poslušal, ne vem, ali je kdaj prebral, kar sem napisala, in nikoli ni ničesar pohvalil. To me je bolelo.

Nekako ste živeli v njegovi senci.

Najbrž se je zavedal, da mu morda jaz omogočam takšno življenje. Žalostna sem bila tudi, ko so prišli vnuki. Vse popoldne sem pripravljala hrano, kaj dobrega spekla, se z njimi igrala, pogovarjala. Potem je za deset minut prišel dedek in nisem več obstajala. Imel je čar privlačnosti. Tudi ko sva bila med ljudmi, nisem bila pomembna. Včasih se mi je zdelo, kot da so se ga želeli dotikati kot kakšnega čudežnega bitja. Imel je veliko moč.



Mnogo ste govorili o tem, da je šlo v vajinem odnosu zlasti za vašo podporo njemu in redko nasprotno, predvsem zaradi njegove bolezni. Od kod je izvirala?

Spoznala sva se, preden so ga junija 1941 poslali v zapor zaradi žaljenja italijanske oblasti, in sicer v Belluno pod Dolomiti. Od tam so ga spustili, ker je hudo zbolel. Domov je prišel umret. V zaporu je bila tista zima še posebno ostra in mrzla. Bivali so v betonski stavbi brez peči in na stenah je bilo za dva prsta ledu. Obiskovala sem ga v bolnišnici, ker se mi je smilil. Tedaj se mu je v hrbtenici začel proces, ki ga je mučil vse življenje. Ravno pred kratkim sem brala o tej bolezni, ki so jo tuji zdravniki takrat poimenovali s čudno tujko »behtjerov«, in mislim, da zanjo še zdaj ni zdravila. Pravzaprav poapni celotna hrbtenica, zoži se prostor med vretenci. Ko se začne to dogajati, grozno boli. Dober človek je bil in lepo sva se razumela. Počasi je nastajalo več.

Zunanja podoba se lahko tako zelo razlikuje od zasebnega.

Res je. Bil je zelo miren, resen človek, zadržan. Kar je bilo javnega vedenja, je bilo vse zaigrano. Ko je nastopal kot humorist, se je vedno izjemno trudil. Njegovi šansoni pa so bili iz duše. Proze je napisal zelo malo, le nekaj osnutkov, in vse je bilo silno žalostno. Imel je močan socialni čut, revščina ga je grozno preganjala. Prav zato je bil komunist, ker je verjel, da bosta iz tega sistema nastala enakost in dobro do ljudi. Doma je malo govoril. Pravil je, da molči kot omara. Ni pa bil siten, zoprn, samo tih je bil. Predvsem v zadnjih letih se je zelo ogibal družbe. Mlad je rad hodil naokoli. Pozneje mu ni bilo do tega. Tudi zaradi bolečin. Težko je sedel, hodil.

Zdaj sem bolj svobodna, sama razporejam svoj čas. Prej se je vse dogajalo tako, kot je bilo dobro zanj. Nikoli nisem šla na noben izlet, tu in tam sem šla v gledališče ali k prijateljici, kajti vedno sem vsaj en teden zbirala pogum, da sem sploh vprašala, ali lahko grem. Saj ni nikoli rekel, da ne, a sem čutila, da ni prav, da je nerad sam. 

V knjigi ste med drugim opisovali, da ste morali pozimi sami nositi premog, ker vam ni mogel pomagati. Se je kdaj počutil krivega?

Najbrž ga je zares težilo. In takrat je znal biti siten, ker je hotel pomagati, a ni mogel.

Vam je pisal pesmi?

V njegovi zbirki Moje pesmi so tiste, ki jih je napisal meni, a v mladih letih. Pozneje so bile samo kakšne dvovrstičnice.

Njegov oče Fran Milčinski mu je že majhnemu rekel, da razodeva vznemirljiva znamenja podedovane duševne obremenitve, ker je videl, da bo postal umetnik. Sicer je bil mladinski sodnik, a je nosil v sebi literarno žilico in med drugim napisal Butalce.

Zlasti so mi všeč njegove otroške črtice. V njih je toliko otroške psihologije, da bi jih moral prebrati vsak pedagog. Bil je resen človek, ki se skorajda ni smejal, a svoje otroke je imel izredno rad. Frane je bil star 17 let, ko mu je umrl oče. Mama je mislila, da je edino pomembno otroke spraviti na fakulteto, ter ga pregovorila, da se je vpisal na pravo, a ker mu ni dišalo, je bilo doma zelo hudo.



Kdaj ste začutili, da ne morete biti nenehno samo doma in skrbeti za otroke?

Ni šlo za to. Pisati sem začela že v gimnaziji, pri revijah očeta in matere. Ko se je začela vojna, je vse zamrlo, oče je zaradi kulturnega molka nehal izdajati revije in vse so nam pobrali. Pozneje sem začela po malem pisati. Najprej v Cicibana, potem v revijo Otrok in družina. Nato sem delala pri izseljenski reviji oziroma vsepovsod tam, kamor sem imela korajžo pristopiti. Včasih sem kakšen tekst anonimno poslala na razpis. Ko se je zdelo, da mož ne bo več mogel delati, sem postala redna honorarka. Otroci so bili v šoli in nekaj je bilo treba narediti. Strah me je bilo, ker nisem vedela, kako bo sprejel, mislila sem, da mu ne bo prav. Možev brat Lev mi je celo rekel, da najbrž ne bi bilo dobro zanj, če grem v službo. A mu je bilo všeč. Od začetka sem delala po dve uri, nato štiri, če je bilo treba, tudi dlje, nikoli pa vseh osem. Lepo delo sem imela, bila sem zelo zadovoljna. Nikdar mi ni bilo v breme. Sploh pa so bili otroci potem že tako veliki, da so bili veseli, če sem jim šla malo izpod nog, da jih nisem nenehno spraševala, kdaj pridejo.

Se sinova ukvarjata z očetovo dediščino?

Starejši Matija kar precej. Kmalu po smrti je za Šentjakobsko gledališče pripravil večer, ki mi je bil zelo všeč. Ne razumem pa, zakaj ga radio ne povabi k sodelovanju, če pripravljajo kakšno moževo reč.

Imel je grozno tremo, a so mu ljudje nenehno dokazovali, da je dober. Težilo ga je, ker se mu je v službi pogosto dogajalo kaj zoprnega. S konkurenti, tistimi, ki so delali podobne stvari, ni najbolje shajal. Bilo je nekaj urednikov, ki jim ni bil ravno všeč. To ga je zelo bolelo. Večinoma so ga imeli radi in mislim, da je dobil dovolj priznanja. Prepričan pa je bil, da bo pozabljen, ker ni veliko izdal, ko je še živel. 

Koliko je Ježka še danes v vašem življenju?

Veliko. Ne vem. Takšne stvari se sploh ne spremenijo. V meni živi tak, kakršnega sem poznala jaz. Res pa je, da sem zdaj bolj svobodna, sama razporejam svoj čas. Prej se je vse dogajalo tako, kot je bilo dobro zanj. Nikoli nisem šla na noben izlet, tu in tam sem šla v gledališče ali k prijateljici, kajti vedno sem vsaj en teden zbirala pogum, da sem sploh vprašala, ali lahko grem. Saj ni nikoli rekel, da ne, a sem čutila, da ni prav, da je nerad sam.

Ste kdaj menili, da ste v življenju kaj zamudili, ravno zato, ker pravite, da lahko šele zdaj razporejate svoj čas?

To ne, ker se mi zdi, da sem v zadnjih letih kar precej nadomestila. Vpisala sem se na tretjo univerzo in veliko hodimo na izlete. Seveda pa je eno življenje prekratko, če bi hotela videti vse tisto, kar bi si želela. Rada bi več vedela, več prebrala. Za to mi zmeraj zmanjkuje časa.

V vseh letih nastopanja, ste med drugim zapisali v svoji knjigi, Ježek kljub uspehu ni imel niti enkrat občutka, da je naredil prav, ampak ga je vedno razdiral sram. Ste bili kdaj v vlogi prepričevalke, da je njegovo delo zelo dobro in hvalevredno ter da naj se ne obremenjuje?

Ne, tega mu nisem nikoli govorila. Mislila sem, da je nekje globoko v sebi vendarle vedel, da je dobro delal. Imel je grozno tremo, a so mu ljudje nenehno dokazovali, da je dober. Težilo ga je, ker se mu je v službi pogosto dogajalo kaj zoprnega. S konkurenti, tistimi, ki so delali podobne stvari, ni najbolje shajal. Bilo je nekaj urednikov, ki jim ni bil ravno všeč. To ga je zelo bolelo. Prizadelo ga je tudi, da mu po bolezni nekaj časa niso dali dela. Pa saj je bilo to po svoje razumljivo. Če je nenadoma zbolel, je vse propadlo. Večinoma so ga imeli radi in mislim, da je dobil dovolj priznanja. Prepričan pa je bil, da bo pozabljen, ker ni veliko izdal, ko je še živel. Izšla je drobna knjižica 13 + 1 humoreska in Zvezdica Zaspanka, drugače pa je vse šlo v eter.



Kako gledate na to, da nekatere pevke še danes pojejo njegove šansone, da je decembra lani, ob 90. obletnici Ježkovega rojstva, znova izšla Zvezdica Zaspanka?

Za Zvezdico Zaspanko sem vedno vedela, da je večna pravljica. O pesmih nisem toliko prepričana. Tudi danes se me njegova pesem ne dotakne, če jo izvaja kdo drug. Pomeni mi le, če jo poje on.

Prebrala sem, da ste se bali zim.

Ja, ker je bil takrat Frane vedno najbolj bolan. Zime je težko prenašal. Nisem verjela, da lahko vreme tako zelo vpliva na človekovo počutje. Zdaj, ko se staram, pa čutim, da je vse bolj res. Kako je mogel trpeti s svojo boleznijo!

Kako sta otroka shajala s tem? Ježek najbrž ni mogel biti tiste vrste oče, ki bi se s sinovoma podil po dvorišču in z njima brcal žogo. Kako sta sprejemala, da je bil drugačen?

Pred kratkim sem se ojunačila ter mlajšega vprašala, ali je pogrešal očeta, ker je bil veliko zdoma ali pa je bil bolan. Če je že bil doma, je v glavnem delal in ga ni bilo dobro motiti. Odgovoril mi je, da ga ni pogrešal, da je tako pač bilo. Mogoče je to le podzavestno čutil. Danes ne rine v svoje otroke in se jim ne ponuja, a je doma, in če ga potrebujejo, jim je na voljo.

Njemu sploh ni bilo do denarja, prav nič ga ni cenil. Res pa je, da radio ni ne vem kako dobro plačeval niti se ni dosti potegoval za honorarje. Večinoma smo živeli iz rok v usta. Nikoli ne bi šel na nastop zgolj zaradi zaslužka. Nekoč je neka banka delala reklamo in so hoteli uporabiti njegov glas. Ponudili so mu kar precejšnjo vsoto denarja, a ni hotel. Ni se hotel prodajati. 

Kakšen je bil do otrok?

Seveda ju je imel rad. Sinova sta bila nanj zelo navezana. Spomnim se, ko je imel mlajši rojstni dan in je mož na hitro zbolel, da so ga morali čez noč odpeljati v bolnišnico. Sin je zjutraj grozljivo jokal, zakaj očka ne bo ravno na njegov praznik. Nikoli ju ni kregal. Mislim, da je samo enkrat zavpil na mlajšega in kmalu mu je bilo tako zelo žal, da je skorajda prosil odpuščanja.

Tudi vnukinjama, ki dedka nista spoznali, razlagate, kdo je bil njun dedek in jim berete svoje pravljice?

Všeč so jima moje pravljice, čeprav ne vesta, da sem jih jaz napisala. Zelo upoštevata dedka. Večja se vedno hvali, čigava vnukinja je, če jo le kdo posluša.

Kaj danes počne prvorojena vnukinja Nana, ki ji je Ježek pisal pesmi?

Nana je danes stara sedemindvajset let in je dramaturginja. Veliko je bila pri nas, ker je odraščala brez mame. Imava se zelo radi in se pogosto vidiva.

Ste imeli kdaj zadržke pred objavo svojih del?

Ne, pravzaprav je bilo ravno nasprotno. Včasih me je jezilo, ker sem bila samo Ježkova žena. Dišalo mi je pisati, veselilo me je.

Kako ste kot otrok gledali na svojo mamo, ki je prav tako pisala in bila urednica revije Žena in dom? Pravzaprav je bila zraven že ob nastanku ženskega pisanja.

Ravno zato sem jaz pozneje ostala doma in nisem hotela v službo, saj mi je bilo zelo težko, ker mame ni bilo veliko doma. Rekla sem si, da me moji otroci že ne bodo tako pogrešali.



Rodili ste se v meščanski družini v središču Ljubljane.

Do mojega petega leta smo živeli na Prešernovem trgu. Pred mojim rojstvom je bila spodaj v stavbi trgovina z barvami. Vajenec je nekega dne pretakal bencin iz soda v steklenico. Ker se je bal, da ne bi steklo čez, je v temi prižgal vžigalico, da bi videl, kako polna je steklenica. Seveda se je vnelo. Stanovali smo v tretjem nadstropju, brat je bil takrat star dve leti. V hiši je nastala taka vročina, da so popokale šipe. Mami se je stalila verižica, ki jo je nosila okoli vratu. Brata je vrgla skozi okno, da ga je v pelerino ujel vojak, ona pa si ni upala skočiti. Gasilcev ni bilo, ker so bili napačno obveščeni in so šli na drug konec Ljubljane, čeprav je bila postaja v neposredni bližini. Zlezla je skozi okno in visela. Ko so ji opešale moči, se je spustila in ujeli so jo v odejo. Bila je močno opečena in imela hude duševne bolečine, zato je oče zbral denar, da je postavil hišo na Mirju, kamor smo se preselili, ko sem bila stara pet let. Nedaleč stran sva nato živela z možem. Požar se je zgodil 1919., jaz pa sem se rodila naslednje leto. Še zdaj se čudim, da nimam hujših posledic. Mama je mislila, da bi lahko stekla po stopnicah, če bi slišala, kaj se v hiši dogaja, čeprav je študentka, ki je stanovala nadstropje višje, umrla ravno na stopnišču. In potem smo živeli na Mirju. Oče je začel izdajati družinsko revijo Domači prijatelj, mama pa Ženo in dom. Uredništvo je bilo kar doma in hiša je kmalu postala premajhna. Zidal je večjo na Prulah. Ko je kupil tiskarno, smo začeli živeti blizu nje na Miklošičevi.

Prvi avto sta si z možem kupila s prihranki od gospodinjstva.

Njemu sploh ni bilo do denarja, prav nič ga ni cenil. Res pa je, da radio ni ne vem kako dobro plačeval niti se ni dosti potegoval za honorarje. Večinoma smo živeli iz rok v usta. Nikoli ne bi šel na nastop zgolj zaradi zaslužka. Nekoč je neka banka delala reklamo in so hoteli uporabiti njegov glas. Ponudili so mu kar precejšnjo vsoto denarja, a ni hotel. Ni se hotel prodajati. Veliko je nastopal, zlasti za otroke, in vse zastonj.

Če sva se skregala, je bilo zgolj zato, ker ni hotel jesti. Ni hotel čuvati svojega zdravja. Lepo se je bilo pogovarjati z njim. Všeč mi je bilo njegovo delo, zanimale so naju podobne stvari. Zadnja leta se je zelo rad vozil z avtomobilom, ker ni mogel hoditi, in čisto vsak dan sva šla kam. Velikokrat se je zgodilo, da sva imela v mislih isti kraj. Razumela sva se kar brez besed. 

Sta imela v življenju še kakšne druge stiske razen njegove bolezni?

Včasih je res šlo kar na tesno. Nekdaj je bilo treba od plače prispevati določen znesek za vsak dan bivanja v bolnišnici. Nekoč, ko je mož dolgo ležal, sem prvega dobila le nekaj stotakov in s tem smo morali preživeti ves mesec. Še dobro, da sem vedno imela prihranke, sicer res ne vem, kako bi živeli. Staršev nisem hotela prositi, naj mi pomagajo. Zdelo bi se mi pod častjo.

Kolikor vem, niso bili najbolj zadovoljni z vašim izborom moža.

Ne. Prvič, ker je bil umetnik, kar je bilo takrat malo cenjeno in slabo plačano delo. Oče je zmeraj sanjal, da bom dobila moža, ki bo prevzel njegovo delo. Potem je bil komunist, kar oče ni bil. Po svoje je bilo to tudi zame breme, ker sem vedela, da so starši nezadovoljni z mojo izbiro. Ne vem kakšne ljubezni ni bilo niti pozneje.

Kako sta delovala kot par?

Bila sva skladna. Da. Bil je dober človek in lepo sva se razumela. Če sva se skregala, je bilo zgolj zato, ker ni hotel jesti. Ni hotel čuvati zdravja. Lepo se je bilo pogovarjati z njim. Všeč mi je bilo njegovo delo, zanimale so naju podobne stvari. Zadnja leta se je zelo rad vozil z avtomobilom, ker ni mogel hoditi, in čisto vsak dan sva šla kam. Cilj potepa sva največkrat določila tako, da sva se zazrla v nebo in se odpeljala v smeri, ki je bila najbolj obetavna. Velikokrat se je zgodilo, da sva imela v mislih isti kraj. Razumela sva se kar brez besed. No, včasih pa ni bilo tako.



Peljala sta se …

Na vseh krajih, kamor sva se pripeljala, sem imela kakšne pol ure samo zase. Ustavila sva se ob kaki lepi potki. Šla sem v gozd po rožice, gobe, jagode. On je medtem gledal na uro, da bom le pravočasno nazaj. Enkrat se mi je zgodilo, da se mi je ura ustavila. Nekajkrat sem si rekla, da imam še dovolj časa. Potem pa sem zaslišala hupanje, pospešila korak in kregana sem bila, kje sem hodila toliko časa. Ni mi verjel, da se mi je ustavila ura. V avtu čas najbrž res počasneje mineva.

Televizijski posnetki njegovih odrskih nastopov pa nikakor ne kažejo telesne ohromljenosti. Je na odru trpel?

Ne. Pripovedoval mi je o tem, ko je še delal v Drami. Živeli smo le nekaj minut stran. Rekel mi je, da je nekoč do tja hodil več kot uro, tako zelo ga je bolelo telo. A v istem trenutku, ko je stopil na oder, je minilo. Najbrž je bilo tako tudi na televiziji. Jemal pa je tablete proti bolečinam.

Težko si predstavljam fizično bolečino, njegovo zapiranje vase.

V glavnem je ležal, z blazino čez glavo, če ni šlo drugače. Grozno neprijetno je bilo tudi zanj, a tega ni hotel pokazati, povedati.

Dvakrat sem ga morda hotela zapustiti, a nisem šla zares. Jezilo me je, ker se ni hotel paziti. Hkrati je bil oče mojih otrok. Bili bi žalostni, če ne bi bili skupaj. 

Ste kdaj jokali doma?

Velikokrat. Nisva imela skupne spalnice, ker je veliko delal ponoči, če pa je bil bolan, je hodil naokoli in stokal. Vsakič sem se zbudila, ko je naredilo klik ob dotiku stikala, da bi prižgal luč. Kot pri otroku, ki ga slišiš obrniti se, tudi če trdno spiš. Potem sem čakala, kaj se bo zgodilo. Če sem slišala, da se je ulegel, sem tudi sama zaspala, če pa je dolgo trajalo, sem šla pogledat, kako je z njim.

Ste kdaj hoteli kar oditi?

Morda dvakrat, a nisem šla zares. Jezilo me je, ker se ni hotel paziti. Hkrati je bil oče mojih otrok. Bili bi žalostni, če ne bi bili skupaj.

V pismu z Golnika vam je napisal: Delal bom tisto, kot vedno, kadar sem bil v bolnici. Ob pol osmih zjutraj ti voščim: Dobro jutro, mamica. Preden zaspim, ti voščim: Lahko noč, punčka moja. Vmes pa se igram s spomini na srečo, ki si mi jo dala. Poljubljam te. Ati. Pozdrav is srca za M1 in M2.

Zjutraj mi je navadno res skuhal kavico. Ko sem začela hoditi v službo, me je zbujal. Ponavadi mi je prinesel bonbon za bujenje. Ko sem rekla, da moram kaj pojesti, mi je postregel še piškote. Bil je buden in dobre volje in še svak, zdravnik, se je temu čudil, ker so ljudje s to vrsto bolezni zjutraj zelo poteptani. On pa je ravno zjutraj imel moč, potem je začel usihati.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE