Sem Barbara Janežič in sem alkoholičarka,« sem se predstavila na se­stanku AA. »Danes mineva pet let od dne, ko sem popila zadnji kozarec alkohola.« Glas se mi je tresel. 

»Pozdravljena, Barbara Janežič,« se je oglasilo v zboru. »Čestitamo.« 

»Hvala. Franci, moj svetovalec, ki ga seveda vsi prav dobro poznate, mi je svetoval, naj vam govorim o tistem dnevu. Če dovolite, bi vam povedala, kaj se je zgodilo.« 

»Prosimo, povej,« se je spet oglasilo v zboru. 

Enolični zbor glasov v sobi je bil pomirjajoč. Navsezadnje so bili ti ljudje prav tako kot jaz prestrašeni, upajoči, samoobtožujoči se pijanci. Prav tako potrebni pomoči kot jaz. »Hvala.« Uspelo se mi je celo nasmehniti. »Priznati vam moram, da je zame današnji dan pomemben rojstni dan nove Barbare Janežič,« sem razložila. »Barbara iz zgodbe je bila drugi jaz. Zato vam bom tudi zgodbo pripovedovala kot o nekom drugem.« – in začela … 

S hudim mačkom zaradi popivanja na praznovanju tridesete obletnice mature se je Barbara ob pol osmih zjutraj utrujeno vlekla po stezi ob vodi. Ni je zanimalo ptičje petje, še manj mačka, ki je sredi polja prežala na miši, počutila se je polomljeno in povoženo. Polomijada, tole sinočnje proslavljanje s tujci. Prav to so namreč v teh letih postali. Ali pa so bili tujci že od nekdaj? Kaj pa bi jim lahko zaupala? Njim, ki so se šopirili s svojimi karierami, ženami, možmi, pridnimi sinovi, prelepimi hčerami, vnuki? Naj bi jim razlagala, da so bile njene srednješolske sanje navadno slepilo, ki so ji ga uničili vsi, ki jih je ljubila in jim zaupala? Kaj bi lahko rekla Jakobu, srednješolski simpatiji, ki se je iz sanjskega princa prelevil v zavaljenega, samozadovoljnega birokrata na občini? Ali nekdanji najboljši prijateljici Jožici? Pa še vedno vase zaverovani Sonji, ki ji je z odhodom moža v politiko uspel veliki met in je zdaj svetnica na občini? Komu od njih bi lahko povedala, da sta se z Jernejem ločila, ker je postal njun zakon tako neznosno postan, da sta oba iskala ogenj le še v tujih posteljah? Da je hči brezobzirna, razvajena smrklja, za katero je Barbara postala zrak, ko sta se z Jernejem ločila? Da njo, svojo mater, dolži za razpad »doma« – izgubo ljubljenega dedija? Bi ji morda katera teh »prijateljic« lahko svetovala, kako naj muli razvajeni dopove, da je zanjo in njenega očeta žrtvovala vse, prav vse, celo obetavno pravniško kariero, ker je prehitro zanosila in ni mogla doštudirati? Najhujša pa je seveda država, ta požrešna, brezčutna mačeha, ki so ji ubogi človeček in njegove reve figo mar. Tretjino denarja, s katerim ji je Jernej izplačal delež premoženja, pošteno prisluženega denarja, prekleto, so požrli davki in dohodnina na dohodek. Grozljivo. 


*Z zgodbo Izgubljene iluzije, svete mravlje in grafit je na sedmem Oninem natečaju leta 2003 zmagal avtorica Marijana Srčič. Rdeča nit natečaja je bila Takšna sem, pa kaj potem.

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe Izgubljene iluzije, svete mravlje in grafit