Alenka Bratušek

Naj ne obljubljajo neizvedljivega

»Tale Bratuškova,« jo je v pogovoru z mano definiral neki starejši kolega: »No, v primerjavi z drugimi lažnivimi glivami, ki nam rastejo po parlamentu, je ona še kar dec! Vsaj zdaj, ko je v opoziciji in si lahko privošči malo več resnice.« Leta 1970 rojena prva slovenska premierka je v tem dosjeju torej političarka, ki bo spregovorila o politiki in iskrenosti. Za intervju je imela na voljo le pol ure, ker ji je urnik napolnila nenadejana tiskovna konferenca o finančnih škandalih okrog ograje na naši meji. Na sedežu svojega Zavezništva je sedla v udoben fotelj pod ogromno sliko, na kateri tri simpatične čarovnice v civilu z velikim zanosom igrajo vsaka svoj klasični inštrument. In pogovor v časovni stiski namesto z živijo! začela z gesto, ki je jasno pomenila: No, dajva!

Alenka, znašla sva se pred težavno nalogo: bralca morava prepričati, da politika in iskrenost nista oksimoron, torej dve povsem izključujoči se kategoriji. Ne znam vprašati drugače kot: Je v današnji politiki sploh kaj iskrenosti?

Meni se ta naloga ne zdi prav nič težavna. Zase lahko povem, da nimam prav nobenih težav z iskrenostjo. Za ostale pa …

Ja?

Vseeno trdim, da so v politiki tudi iskreni in pošteni ljudje. Čeprav se zavedam problema, ki ga omenjate. Torej precejšnjega nezaupanja javnosti. Na to temo lahko rečem, da bi si sama želela predvsem, da politiki na predvolilnih shodih in pohodih ne bi obljubljali neizvedljivega. In to kljub temu da vedo, da je neizvedljivo.



Na primer?

Na primer tisoč evrov minimalne pokojnine. To je pred časom pred volitvami obljubil gospod Erjavec. Kar bi vsekakor označila za neiskrenost. Gospod Erjavec namreč zelo dobro ve, kaj je mogoče in kaj ne. Kot nekdo, ki je od leta 2000 v vseh vladah, levih in desnih, pozna številke in gotovo ve, da je ta obljuba preprosto nerealna. Kar ni fer. Ampak mogoče mu kdo celo verjame.

Na splošno bi se res zdelo, da se neiskrenost pravzaprav splača. Ne samo v politiki.

Ne vem. Ne bi želela preveč špekulirati na to temo. Če se moram opisati s tremi pridevniki, je iskrena vedno med njimi. Bo kar držalo, da s to lastnostjo ni vedno najlažje živeti. Kajti iskrenost lahko sogovornika tudi boli.

Nikakor ne trdim, da v politiki ne mrgoli neiskrenih ljudi. Uh, koliko je tistih, ki si v zaupnem pogovoru s tabo nadenejo svoj najbolj iskreni, zaupanja vredni obraz. Potem pa informacije, ki si jih z njimi delil strogo zaupno, takoj odnesejo naprej. Da jih lahko izkoristijo za samopromocijo.

Ko sem za tale najin pogovor iskal kak inspirativen citat o iskrenosti, sem se hitro spomnil, da ga že poznam. Gre za enega mojih najljubših izrekov. In sicer je stari rimski govornik in mislec Ciceron dejal: Če ni iskrenosti, kako bi bilo sploh mogoče dostojanstvo?

O, ja, lepo rečeno. Se zelo, zelo strinjam. Da se razumeva: nikakor ne trdim, da v politiki ne mrgoli neiskrenih ljudi. Trdim samo, da smo med njimi tudi drugačni. Uh, koliko je tistih, ki si v zaupnem pogovoru s tabo nadenejo svoj najbolj iskreni, zaupanja vredni obraz. Potem pa informacije, ki si jih z njimi delil strogo zaupno, takoj odnesejo naprej. Da jih lahko izkoristijo za samopromocijo.

Nekaj časa ste se kar veliko gibali med velikimi svetovnimi voditelji. Ste imeli dovolj priložnosti za vsaj bežno analizo, koliko je med njimi iskrenosti? Kajti ko sem bil nekaj časa politični novinar, sem opazil eno stvar: politiki so pogosto mnogo večji sovragi, dokler brli rdeča lučka na kameri. Ko se ugasne, se pogosto začnejo skorajda objemati in trepljati po rami.

Hm, lahko govorim bolj za evropski parket, za svetovnega nekoliko manj. Drži, da je prioriteta neko vprašanje vedno predstaviti na javnosti dostopen in všečen način. V offu pa se potem včasih pove še vse kaj več kot to ali morda celo izrazi nestrinjanje s pravkar predstavljenim. Sama se sicer ne poslužujem takih pristopov. Jaz vedno delam to, kar govorim, in govorim to, kar delam. Ne znam drugače.



Malce pompozno vprašanje, pa vendar: katera je bila po vašem največja politična laž v zgodovini človeštva? Laž, ki je človeštvu naredila največ škode?

Uh, zdaj ste me dobili. Nobenega bliskovitega odgovora nimam v rokavu. Se lahko pogodiva za nedavno res najbolj škodljivo laž?

Seveda.

No, saj niti ne vem, ali je šlo za laž ali za napako. Ampak to, kako gospod Trump ne ve niti tega, kam pošilja bombe … Čakajte malo, da ne znaš niti povedati, v kateri državi seješ smrt – to je pa menda ja nesprejemljivo!

Spomnim se, kako mi je mama v srednji šoli rekla: Pa zakaj moraš biti odvetnica za vse v razredu? S tem je mislila, da se vedno postavim na stran tistega, ki se mu godi krivica. In profesorji načeloma nimajo radi, če se glave preveč dvigujejo nad ponižnim povprečjem. 

Dobro, ampak kaj pa bele laži v politiki? Se vam zdijo te v kakšnih okoliščinah dopustne?

Ne, ne, spet moram biti kategorična, niti bele laži nimajo mesta nikjer, ne samo v politiki. Laž je pač laž. To je nedopustno.

Ampak če je človek pristno prepričan, da bo konkretna bela laž v resnici koristila sogovorniku. Če jo torej izreka v njegovo dobro?

Ne.

Ste prepričani, da ne pretiravate? Oziroma da si ne postavljate malce previsokih standardov? Je življenje brez belih laži sploh mogoče? V knjigi The Lying Ape, torej Lažniva opica, sem prebral, da so znanstveniki ocenili, da se povprečni človek zlaže nekje vsakih deset minut.

Tega pa skorajda ne verjamem. Ne vem, kako globoko so znanstveniki šli, kaj vse so ocenili kot laž … No, če mislite morda tudi primere, ko te nekdo kliče, da bi šel s tabo na kavo, pa se ti ne da in se mu zato zlažeš, da nimaš časa … Dobro, brez tega najbrž res vedno ne gre.



No vidite. Saj vem, v tem pogovoru niste v lahki vlogi. Politiku preprosto ni dovoljeno javno reči: Da, človek sem! Krvav sem pod kožo, tudi jaz se pogosto prav odurno zlažem! A kdo je v resnici bolj sumljiv kot človek, ki zase trdi, da ne laže? No, pustiva to in naj vas raje vprašam: Kje vas je iskrenost v življenju doslej največ stala?

(njen glas v hipu postane tišji in bolj zamolkel) Definitivno v politiki. Konec koncev me je stala premierski položaj. Ker nisem želela delati tako, kot je nekdo zahteval od mene. In ker sem to tudi povedala. V osebnem življenju pa z lažmi na srečo sploh nisem imela nekih večjih izkušenj. Morda še najbolj v šolskih letih. Spomnim se, kako mi je mama v srednji šoli rekla: Pa zakaj moraš biti odvetnica za vse v razredu? S tem je mislila, da se vedno postavim na stran tistega, ki se mu godi krivica. In profesorji načeloma nimajo radi, če se glave preveč dvigujejo nad ponižnim povprečjem.

V osebnem življenju pa potem niste gravitirali k ljudem, kjer bi bila neiskrenost sploh vprašanje?

Tako. Tudi svoje otroke sem se potrudila naučiti, da sta iskrenost in poštenost veliki vrednoti. Da je, če pač dobiš slabo oceno, dosti boljše to povedati takoj, ne pa odlašati in skrivati. Slej ko prej se bo itak izvedelo. Saj vsi vemo, kakšne noge ima laž.

Poglejte si recimo nastop gospoda Erjavca ob obisku britanskega veleposlanika. Poslušajte njegovo angleščino, jo primerjajte z mojo, potem pa se lahko marsikaj vprašate. Kako ob tem nihče ni niti dvignil obrvi. 

Zdaj bi pa rad kakšno rekel o vaši angleščini …

(prav nič zaskrbljeno ali obrambno) Ja?

Ko sem se o vas za ta intervju pogovarjal z znanci, so se vsi po vrsti obregnili obnjo. In ob tisti vaš nesrečni intervju za CNN. Neka upokojena profesorica angleščine pa me je pozvala, naj si ga še enkrat ogledam. Ker da vaša angleščina sploh ni bila tako slaba. In veste, kaj?

Ja?

Z njo se moram kar strinjati. Vaša angleščina je bila sicer daleč od blesteče, a je bila po kriterijih evropske politične vrhuške vse prej kot obupna. V tem kontekstu je bila zelo korektna – sploh glede na ves pritisk ob morebitnem vdoru trojke v našo deželo. In ob tem, da je v vas ves čas skakal tisti kokainski norec Richard Quest s CNN.

Hvala.



No, upokojena profesorica angleščine je ob tem sicer začela razpredati, da je šlo ob vsej gnojnici, ki so jo na račun vaše angleščine polivali po vas, za medijski umor. Jaz pa se bojim, da gre mnogo prej za odraz neke zelo klavrne note v našem narodnem značaju. Da nas tudi, ko nam država visi na nitki, zanima predvsem, kako bomo lahko ošabno bevskali iz foteljev.

Ne samo ko nam država visi na nitki. Spet, hvala tako upokojeni profesorici kot vam za vajino razmišljanje. Mislim, da se je ob tisti priložnosti pokazalo, kako mediji in javnost še vedno raje skačete po ženskah kot po moških.

Hm …

O ja. Poglejte si recimo nastop gospoda Erjavca ob obisku britanskega veleposlanika. Poslušajte njegovo angleščino, jo primerjajte z mojo, potem pa se lahko marsikaj vprašate. Kako ob tem nihče ni niti dvignil obrvi.

Dokler nismo uvedli kvotnega sistema za volitve, smo lahko poslanke šteli malodane na prste ene roke. Danes nas je v parlamentu trideset odstotkov. Prisila torej očitno deluje. 

Ha ha, že drugič kolega Erjavec kot najbolj prikladna metafora. Ampak teh dveh priložnosti ne moremo primerjati. Tisti intervju za CNN je bil res najvišjega profila.

Kakor koli. Kaj vse so v tistem obdobju zganjali tudi okrog mojih čevljev pa dolžine mojih kril pa tega, ali sem imela določeno obleko na sebi že trikrat. S katerim moškim kolegom so se toliko ukvarjali?

Vidite, tu vam moram pa pritrditi. To je v resnici čisti seksizem, in to prav butast. Mislite, da je to zato, ker je foteljaški šlevi toliko varneje usmeriti agresijo v šibkejši spol?

Sama si take reči težko razlagam. Kolikor vem, sta napisani že kar dve magistrski nalogi na temo Alenka Bratušek in mediji. In obe sta ugotovili, da so me obravnavali bistveno drugače kot moške predhodnike. Ena naloga ugotavlja, da so tudi ženske novinarke dajale enake seksistične opazke.



Ženska ženski Jack Razparač?

Če hočete. Jaz se seveda zavedam, da tega sama ne bom mogla spremeniti. Upam pa, da sem dala zgled vsaj kateri mladi dami, da se bo odločila za pot političarke. Ta pot ni enostavna, je pa … je pa treba.

Kako danes dojemate vprašanje kvot za ženske v politiki? Ko so vas pred časom pobarali, ste odgovorili: »Nič, kar je pod prisilo, ni dobro.«

Drži. Če bi me vprašali leta 2012, ko sem bila poslanka v parlamentu, je bilo moje stališče res tako. A vmes sem ga spremenila. Zdi se mi, da je na začetku ta prisila preprosto potrebna. Ključen za ta premik v moji glavi je bil obisk na Norveškem. Kjer sem kolegice malo vprašala, kako jim je uspelo udejanjiti družbo, kjer je nekaj najbolj normalnega, da moški izkoristi del porodniške in da vsak drugi dan skuha kosilo. Pa so mi kolegice povedale, da sta za to pač potrebna čas in na začetku določena prisila. Zato imajo danes toliko žensk po upravah podjetij in toliko ministric in tako naprej. To se je na koncu koncev pokazalo tudi pri nas. Dokler nismo uvedli kvotnega sistema za volitve, smo lahko poslanke šteli malodane na prste ene roke. Danes nas je v parlamentu trideset odstotkov. Prisila torej očitno deluje.

Naslednji premierki bi svetovala, naj se nikar ne ozira na vsa seksistična podtikanja in natolcevanja na njen račun. Predvsem je to ne sme prizadeti. Skozi eno uho noter, skozi drugo ven. 

Kaj bi svetovali vaši naslednici? Torej drugi premierki Republike Slovenije, kdor koli in kadar koli to že bo?

Naj se nikar ne ozira na vsa seksistična podtikanja in natolcevanja na njen račun. Predvsem je to ne sme prizadeti. Skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Ko sem bila jaz na tem položaju, smo bili kot država sicer v tako stresnem položaju, da preprosto nisem imela časa, da bi me prizadelo. Poleg tega pa bi ji svetovala, naj stavi na argumentirano debato, ki temelji na dejstvih. Verjamem namreč, da bo v prihodnosti politikova vsebina bolj pomembna od njegove forme.

Sam žal verjamem povsem nasprotno – namreč da bo vse skupaj postalo celo še precej bolj bebavo in izrojeno. Ampak iz vaših ust …

(skomigne) Bova videla. Upam, da se motite. Kot sem rekla: ta pot ni enostavna, je pa preprosto treba.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE